Patria na Šrilanki: V tej državi je kot v BiH v 80. letih

Šrilanka je zagotovo eno najbolj sproščenih krajev na svetu, kjer bi se kakršen koli stres in napetost, tudi če bi si to želeli, pravzaprav kosila z budističnim prepričanjem, kar je glavna religija na tem otoku, poleg večje skupnosti muslimanov, ki predstavljajo približno deset odstotkov celotnega prebivalstva.

Sodelavec bh. novinske agencije Patria, ki je preživel dva tedna na tej otoški državi v Južni Aziji, opisuje, da ljudje na Šrilanki živijo kot v Bosni in Hercegovini ter nekdanji Jugoslaviji nasploh, nekje v 80. letih.

Končno, turisti iz držav nekdanje Jugoslavije uživajo posebno dobrodošlico na Šrilanki zaradi drevesa, ki ga je posadil Josip Broz Tito ob svojem obisku te države, in še danes stoji na svojem mestu.

Na otoku, ki po popisu iz leta 2002 šteje blizu 20 milijonov ljudi, vsi nekaj delajo. Skoraj da ni brezposelnih. Ljudje se večinoma ukvarjajo s kmetijstvom in turizmom. Tehnologija, ali bolje rečeno – robotika – ni preveč zastopana, zato je za vsakogar dovolj dela.

- Kar bi na zahodu stroj naredil v eni uri, na Šrilanki delajo trije ljudje ves dan, a zaradi tega je dela za vse. To je eden od načinov, kako vlada ohranja socialno stabilnost – je pojasnil eden od sogovornikov Patrie.

Šele po liberalizaciji in privatizaciji gospodarstva, ki se je začela pred približno 20 leti, bodo na Šrilanki v ospredje stopili tekstilna industrija in proizvodnja hrane ter močan storitveni sektor, kot so finance in telekomunikacije. Vendar tudi po tem se največji del prebivalstva otoka ni odpovedal plantažam, na katerih gojijo čaj, gumo in cimet, na katerih na primer ženske za cel dan zaslužijo dve ali tri KM.

Šrilanka se uradno imenuje Demokratična socialistična republika Šrilanka. Zavzema otok Šrilanko (v preteklosti imenovan tudi Cejlon) ter več manjših otočkov v Indijskem oceanu, jugovzhodno od Indijske podceline.

Večino države zavzemajo nižine in hribovita območja. Gore se nahajajo le v notranjosti otoka, z najvišjim vrhom Pidurutalagalo (2.524 m).

Dve največji skupnosti na Šrilanki so Singalezi, večinoma budisti (75 %), in Tamili, katerih religija je tradicionalno hinduizem (18 %). Na otoku živi tudi pomembna sunitska muslimanska skupnost (7 %).

Potem ko je bil pred več kot 2.000 leti v Indijo uveden budizem, so nastale pomembne civilizacije na mestih današnjih mest Anuradhapura in Polonnaruwa. Na otok so se z indijske celine priselili tudi Tamili, ki so se naselili večinoma na severu in ob obalah.

Prvi evropski kolonizatorji, Portugalci, so prišli leta 1505 in ustanovili mesto Colombo, ki je danes glavno mesto Šrilanke. Kasneje, v 17. stoletju, so prišli tudi Nizozemci, vendar so se kolonialisti omejili le na zasedbo obalnih območij, notranjost pa je ostala večinoma neodvisna z glavnim mestom v Kandyju, ki je danes ena glavnih turističnih znamenitosti Šrilanke.

Do leta 1948 je bila država kolonija Velike Britanije, nato pa je pridobila neodvisnost.

Turisti, ki obiskujejo Šrilanko, večinoma želijo jesti kothu – mešanico lepinje in različne zelenjave, narezane na drobne trakce (pa tudi številne druge tradicionalne jedi te države), voziti se s tuk-tukom, obiskati budistične templje ter se udeležiti festivala Esala Perahara v mestu Kandy. Esala Perahara je budistični festival – parada slonov, plesalcev, žonglerjev, romarjev... Poteka vsako leto avgusta, da bi priklicali dež, pa tudi kot turistična atrakcija.

Glavna atrakcija festivala je zlati zvon na slonu, pod katerim naj bi se skrival zgornji levi Budov očnjak. Festival traja deset dni in vsak dan spreminja pot, po kateri poteka skozi mesto. Na tisoče ljudi in desetinam slonov se na koncu pridruži tudi predsednik države.

Šrilanko so v preteklih letih pretresle dve veliki katastrofi: vojna, ki je trajala od 80. let, sprožili pa so jo t. i. Tamilski tigri, ker so želeli odcepitev. Vojna se je končno končala leta 2009 z zmago vojske Šrilanke.

Na žalost je otok leta 2004 prizadel cunami, ki je zahteval desettisoče življenj. Posledice so še vedno vidne, vendar se življenje počasi vrača.