Paša moj solidni...  

Nikomur v tej državi ni lahko... Ne politikom, ne nepolitičnim, ne bogatim, ne revnim, ne tistim, ki si morajo zaslužiti kruh, ne tistim, ki morajo zaslužek izplačati(?!)... Nikomur, pa niti kolumnistom. Novice – neumnosti – na katere bi želeli reagirati in o njih napisati svoje mnenje, se dobesedno vrstijo ena za drugo in malo je časa, da se reagira na vse. Televizijskim političnim analitikom je neprimerljivo lažje: njih pokličejo, oni pred kamerami povedo, kar imajo, in končajo delo. Kolumnisti morajo najprej izbrati največjo neumnost dneva – kar pa že ni lahko in enostavno opravilo – nato sesti, napisati, poslati... pa dokler se to lektorira, popravlja, objavi... nove neumnosti so že potrkale na zid sramu tistega dne.

Na primer, ravno ko se človek pripravlja, da bo kakovostno komentiral neverjetno količino nesmislov, protislovij in bedarij, ki jih je uvodničar nekega uglednega intelektualnega srečanja izrekel v manj kot minuti – za to je namreč potrebno izjemno intelektualno znanje, primerljivo le s poluinteligentom, ki ga je povabil in promoviral kot uvodničarja česarkoli – a DČ in BLJ naredita takšen prekršek v kazenskem prostoru, da je preprosto neprofesionalno, da ne bi streljali enajstmetrovke.

Namreč, predsednik Glavnega odbora Združenja državljanov HNS BLJ je dejal, da bo HNS sprejel DF za partnerja pod pogojem, da se stranka ŽK sama opredeli kot del bošnjaškega bloka. Svetlečega obraza nadaljujoč z neumnostmi, ta ugledni član sabora sosednje države, v duhu človeškega in političnega idiotizma svoje rojakinje(?) ŽZ o možni ustavni ureditvi Bosne in Hercegovine po vzoru Libanona(?!) – tradicionalne evropske, napredne in prosperitetne demokracije torej, ne dopuščajoč niti pomisleka o kakršnem koli državljanskem organiziranju in sodelovanju v oblasti, tradicionalno neusmiljeno poteptajoč vsa načela ter črko in duha Daytonskega sporazuma, utrjuje, da je „skozi ta proces, ki traja že skoraj šest mesecev, po volitvah, absolutno definirano predstavništvo Hrvatov, se mi zdi, in Srbov v pogajanjih za vzpostavitev oblasti na ravni entitet in države“ ter da „kar zadeva hrvaško predstavništvo, je HDZ BiH, kot vodja strank HNS, ta partner v pogajanjih.“ Toda, tudi tej izjavi, ki predstavlja le še eno verbalno drisko, je treba (priznati) priznanje za inovativnost: promoviral je BI kot frontmana(?!) bošnjaškega bloka, ki ga predstavlja SDA, BLJ pa je poleg obstoječih športnega in medicinskega pojmovnika v Bh-politiko uvedel tudi glasbenega. 
No, njim njihovo, nam pa naše.

Ne čudi me, da BLJ v imenu in po DČ vztraja pri BI kot edinem pogajalcu s bošnjaške strani. Namreč, pred nekaj leti so nekateri ljudje načrtovali narediti knjigo s zgodbami treh avtorjev, logično enega Srbina, enega Hrvata in enega Bošnjaka... Srbi in Hrvati so izbrali res mojstre obrti, dobre in znane pisce, priznane avtorje neoporečnega nacionalnega in vsakega drugega zaledja... med Bošnjaki pa so – kljub vedno bogatemu izboru - izbrali pero, ki se ni moglo veliko s čim pohvaliti, ne s strokovne ne z obrtniške strani, niti od ugleda ni imelo veliko pokazati, razen tega, da je Bošnjak, če to karkoli pomeni. Počaščen s ponujeno spoštovanja vredno družbo, je ubogi Bošnjak, zaljubljen v svojo predstavo o sebi, s to ponudbo pohvalil drugega Bošnjaka, književnega kritika, pretirano skromno tarnajoč pred njim, da ne ve, s čim si je zaslužil to čast. Ne glede na možne posledice (a bilo jih je lahko, ker je pisec Bošnjak v tistem času imel priložnost mnogim življenjem zagreniti – in jih je) mu je bošnjaški kritik bratsko rekel: Boga mi... zato, ker si slab pisatelj.

Torej, ne čudi me, da DČ vztraja pri BI kot edinem pogajalcu s bošnjaške strani. Razlogov je veliko: navadil se ga je, pozna njegove šibke točke in na kaj ga je treba opomniti, če se ta slučajno upre, ve, kako in s katere strani se mu približati, da bi ta naredil ustupke, ki jih nihče drug ne bi naredil, in ve, da med uradnimi Bošnjaki ni nikogar, ki bi kdaj rekel: Šefe / Predsednik / Vse... tole ni ravno dobro... tega nisi smel narediti... Jasno je tudi, zakaj v pogajanjih ne želi ŽK: niti ni avtohton, niti ni legitimen, niti ni Bošnjak! ...a dva Hrvata in po en Srb in Bošnjak v pogajanjih, kaj šele pri delitvi oblasti, ni sorazmerno njihovemu številu, čeprav je sorazmerno njihovemu deležu v oblasti.

Bošnjaki bi morali biti zelo potenten narod. Vsaj po njihovem lastnem doživljanju sebe, čeprav zelo pogosto funkcionirajo na ravni deminutiva. Toda, ne glede na to, skorajda ni Bošnjaka, ki ne misli, da bi lahko bil selektor nogometne reprezentance sveta, generalni sekretar Združenih narodov in direktor vesolja... in vse pod tem in kaj celo nad tem. Skorajda ni bošnjaškega nogometaša, ki ne misli, da bi, če bi se mu stvari v življenju le malo drugače izšle – ne bi mogel biti boljši od Ronalda, Messija ali vsaj Džeke... Ni bošnjaškega hodže, ki ne misli, da bi kot za šalo lahko bil papež (malo je reis), ni bošnjaškega profesorja, ki ne misli, da je boljši od polovice akademikov francoske akademije znanosti (pa v pomanjkanju podpore naredi svojo in je akademik sebi in svoji ženi... pa še družini)... Ni bošnjaškega pravnika, ki ne misli, da je zrel vsaj za kakšno mednarodno sodišče (kakšno VSTV)... Ni bošnjaškega ginekologa, ki ne misli, da ne more operirati srca in poleg tega odločati o evropskih integracijskih procesih... In nič me od tega ne čudi... Bošnjaki so zelo... potenten narod in ne čudi me, da skorajda ni Bošnjaka, ki ne misli, da je od Boga dan za vse, če ne za vse. 

Vendar me čudi, kako med toliko mojstri in strokovnjaki ni prav nobenega, ki bi umišljenemu Bošnjaku položil roko na ramo in mu bratsko rekel: Paša moj solidni... ni to zate.