Parlamentarne volitve v Makedoniji 2016: Balkanska različica Putinizma

V  Republiki Makedoniji bodo po dveh preložitvah volitev predčasne parlamentarne volitve, 11. decembra 2016.

Predčasne parlamentarne volitve so posledica dogovora iz Pržina iz junija 2015, ko so se štiri vodilne politične stranke v Makedoniji, Notranja makedonska revolucionarna organizacija – Demokratska stranka za makedonsko narodno enotnost (VMRO-DPMNE), Socialdemokratska zveza Makedonije (SDSM), Demokratska zveza za integracijo (DUI-BDI) in Demokratska stranka Albancev (DPA-PDSH), po dolgotrajnih in težkih pogajanjih dogovorili, da presežejo politično krizo, povzročeno z nezakonitim prisluškovanjem 26.000 državljanom, z izvedbo predčasnih parlamentarnih volitev ob izpolnitvi določenih predpogojev. Ključno je bilo čiščenje volilnega seznama, na katerem je bil presežek 330.000 volivcev (zdaj 200.000) in vzpostavitev ustrezne medijske regulacije ter enakopraven dostop do medijev za vse politične subjekte, kar bo omogočilo enakopraven obravnavo v medijih za vse udeležence v volilnem procesu namesto dosedanje absolutne medijske hegemonije VMRO-DPMNE. Navedeni pogoji so bili delno izpolnjeni, čeprav je še vedno prisotna absolutna dominacija VMRO-DPMNE v makedonskih main stream medijih. Prav tako je prisoten problem uravnoteženosti števila volivcev v volilnih enotah. Ta problem je najbolj očiten v 6. volilni enoti, v kateri prevladujejo etnični Albanci. Zaradi tega je sprožen ustavni spor, ki lahko postaviti pod vprašaj legitimnost volitev, saj glas volivca nima enake vrednosti v vseh volilnih enotah.

Makedonija se sooča z različnimi izzivi, kot je notranji razpad države. Notranji razpad države je najbolj kompleksen in najbolj enigmatičen fenomen. Številne države, ki se soočajo z velikimi notranjimi in zunanjimi antagonizmi, kljub ekonomskim težavam, raznim kolapsom v delovanju državne administracije, vendarle uspejo preživeti, druge pa ne. Nekatere države kažejo pozitivne razvojne dimenzije, doživijo implozije in nato razpadejo ter izginejo, kot da jih nikoli ni bilo. Prav pred takšnimi izzivi, zlasti v zadnjih nekaj letih, se nahaja Makedonija, ki mora doseči splošni družbeni konsenz za svojo prihodnost, ki do zdaj ni bil dosežen.

Prvič v zgodovini Makedonije na prihajajočih volitvah ne bo prevladujočega glasovanja na etnični osnovi. Vsenarodno gibanje in „Pisana revolucija“ sta sprožila tektonske spremembe v makedonski družbi in na politični sceni. Etnični princip, po katerem je do zdaj vsak glasoval za stranke iz svoje etnične skupnosti, je Makedonijo nazadoval in državo pripeljal na rob uničenja. Prav zaradi tega je prisotna skrb pri t.i. nacionalnih voditeljih. Nedavno je predsednik DUI, kontroverzni Ali Ahmeti za RSE/RFERL izjavil, da SDSM nima pravice do albanskih glasov v Makedoniji, kar govori o demokratični kapaciteti Ahmetija, hkrati pa o njegovi skrbi, da se končuje era t.i. lažnih nacionalnih voditeljev, ki so narode pripeljali na rob uničenja. Njegova izjava je nedemokratična in fašistična. Namreč, Ahmeti je s svojo politiko Albance pripeljal v najtežji položaj od neodvisnosti Makedonije in prav Albanci morajo najti zastopnika svojih interesov in glasovati za druge stranke, ki bodo artikulirale njihove interese, predvsem kot državljani te države. To zagotovo nista več DUI ali DPA.

Najbolj ilustrativen pokazatelj „uspešnosti“ aktualne politike v Makedoniji je množičen odhod mladih iz vzhodnega dela Makedonije, medtem ko so se mladi iz zahodne Makedonije že izselili. Mladi množično vlagajo prošnje za bolgarsko državljanstvo in bolgarske potne liste ter odhajajo v države EU. Tako je v zadnjih nekaj letih 250.000 mladih, po podatkih Eurostata, zapustilo Makedonijo. V Makedoniji dejansko živi le še 1,65 milijona prebivalcev s tendenco, da se bo v prihodnjih nekaj letih ta številka zmanjšala pod 1,5 milijona prebivalcev.

Na prihajajočih predčasnih parlamentarnih volitvah sodeluje 11 političnih subjektov:1. Koalicija „Za boljšo Makedonijo“ na čelu z VMRO-DPMNE 2. Demokratska stranka Albancev (DPA) 3. Demokratska zveza za integracijo (DUI) 4. Koalicija na čelu s SDSM 5. Koalicija „Za spremembe in pravico“ (FRODEM, DEMOS, DS MORO-RP) 6. Stranka demokratičnega prosperitete (PDP) 7. Koalicija „Zveza za Albance“ (DR-DPA Uniteti, NDP) 8. Liberalna stranka 9. VMRO - Za Makedonijo (VMRO - NP, OM, Dostojanstvo) 10. Predlog Besa, in 11. Levica.

Porazni ekonomski kazalniki

Situacija v Makedoniji je dodatno otežena s poraznimi ekonomskimi kazalniki, ki so posledica dolgoletne vladavine VMRO-DPMNE in DUI. Politika Vlade ni usmerjena k ustvarjanju dodane vrednosti, temveč k novim zadolževanjem za pokrivanje preteklih napak in za krpanje proračunskih lukenj.

V Makedoniji je javni dolg na prebivalca leta 2008 znašal okoli 700 EUR, medtem ko je leta 2016 znašal okoli 1.700 EUR. Javni dolg je leta 2008 znašal 1,5 mlrd EUR (23% BDP), medtem ko javni dolg zdaj znaša 4,8 mlrd EUR (51% BDP). Upravičeno se postavlja vprašanje, kam je bilo porabljenih 3,3 mlrd EUR. Poraabljenih je bilo za izgradnjo administrativnih zgradb, spomenikov (700 mio EUR), povečanje pokojnin, da bi upokojenci glasovali za vladajočo koalicijo, sumljive razpise, medtem ko je posebna postavka v proračunu „dogovorjene storitve“, ki letno znašajo 300 mio EUR. Zaposlenih je 2000 ljudi, ki ne hodijo v službo, za njihove plače pa se iz proračuna izdvaja 8 milijonov EUR. 

Aktualna oblast dnevno zadolžuje državljane v višini dveh milijonov evrov. Vlada se zadolžuje pri domačih bankah, ker ima slab kreditni rejting. Dolg države se je samo v letu 2016 povečal za 560 mio EUR. V proračunu za leto 2017 je predviden primanjkljaj v višini 310 mio EUR in predvidena so nova zadolževanja vsaj v višini 300 mio EUR, da bi se lahko vračali stari dolgovi.

Svetovna banka (WB) predlaga previdnejši in resnejši pristop Vlade do gospodarstva, fiskalno konsolidacijo, da se dolg ne bi povečeval, revitalizacijo gospodarstva. Zelo pomembno je, kako se javni dolg uporablja in upravlja. Ocene so, da se bo javni dolg kratkoročno povečeval.

Za kapitalske investicije je bilo predvidenih 400 mio EUR. V prvih 9 mesecih letošnjega leta je bila realizirana le polovica. V Makedoniji je treba uvesti progresivno stopnjo obdavčitve, ne pa ravne, da bi se povečali prihodki v proračun, bogati morajo plačevati več in tako bi se zmanjšala nova zadolževanja. Če bi se pobiranje davkov izvajalo bolj sistematično, bi se zagotovilo dodatnih 200 milijonov EUR v proračunu. Ravna obdavčitev in nizka cena delovne sile sta aduta Nikole Gruevskega (VMRO-DPMNE), ker meni, da se na tak način privabljajo tuje naložbe, medtem ko se na drugi strani ukrade 400 mio EUR. Vsak vložen denar mora biti pomnožen z 2 ali 3. Absurdno je, da Gruevski nizko ceno delovne sile vidi kot adut, ker z nizko ceno delovne sile ni mogoče povečati standarda državljanov Makedonije, ki je izjemno nizek.

Prav tako drugi ekonomski kazalniki niso spodbudni. Tako skupni izvoz Makedonije znaša 4,5 mlrd EUR, skupni uvoz znaša 6,7 mlrd EUR. Torej pokritost izvoza z uvozom znaša le 67,1%, in primanjkljaj v zunanjetrgovinski bilanci znaša 2,2 mlrd EUR. Povprečna ekonomska rast je nezadostna in v preteklih letih je znašala okoli 2,8%, medtem ko je za ekonomski razvoj Makedonije in redno servisiranje kreditnih obveznosti treba zagotoviti ekonomsko rast 5%.

Vrnitev ZDA v Makedonijo

Med 10-letno vladavino koalicije VMRO-DPMNE in DUI je bila državljanom Makedonije ukradena država in demokracija. V sistemu delitve kriminala se je VMRO-DPMNE večinoma ukvarjal z institucionalnim kriminalom in korupcijo, ker je nadzoroval vse vzvode oblasti, medtem ko je albanskim voditeljem (DUI) večinoma prepustil neinstitucionalni kriminal. Tako je v praksi delovala delitev oblasti in interesnih sfer med VMRO-DPMNE in DUI. V tem je sodeloval tudi takratni vodja makedonske obveščevalne službe Uprave za varnost in protiobveščevalno delo (UBK) Sašo Mijalkov, ki je imel pri sebi bogate kriminalistične dosjeje albanskih političnih voditeljev in poslovnežev, pa tudi vseh tistih, ki bi lahko predstavljali potencialno nevarnost za oblast.

Srečna okoliščina je, da so se ZDA vrnile v Makedonijo, po umiku po reševanju kosovske krize. Reagiranje ZDA postaja vse intenzivnejše, ker sistema avtoritarnega populizma, ki je bil vzpostavljen v Makedoniji, ni mogoče podreti z uporabo rednih demokratičnih institucij, kot so volitve, ker so te institucije v celoti zasedene in (zlo)uporabljene s strani aktualne oblasti. Institucije makedonske države so del problema, ne pa del rešitve. Tako je v Makedoniji pod pritiskom ZDA nastalo Specialno javno tožilstvo (SJO), ki deluje vzporedno z rednim tožilstvom, ki je paralizirano. Obstajajoči sistem delovanja oblasti je vzpostavljen tako, da nadzoruje vsak segment družbe in da po potrebi organizira vsako leto volitve, ki bi jim zagotovile želeni rezultat. Analitiki situacijo v Makedoniji opisujejo kot državo, ki ima kolonizirane medije, kolonizirano sodstvo in državno administracijo, policijo pa uporablja za krajo. Zaradi tega sodelovanje demokratičnih akterjev v tako vzpostavljenem in vsiljenem sistemu pomaga uzurpatorjem oblasti pri legitimizaciji tako vzpostavljenega avtoritarnega, kriminalnega in na osnovi povsem zgrešenega sistema.

Vrnitev ZDA je vidna v Makedoniji. Američani so zadolženi za »tektonske« spremembe in neposredne  intervencije v sistem in zakone, medtem ko je vloga EU drugačna. Ta se kaže skozi regulacijo medijev, finančne injekcije, spodbujanje in pospeševanje procesa pridruževanja EU, pomoč civilni družbi itd.   

Balkanska različica Putinizma

Rusija poskuša okrepiti svoj položaj v regiji. To se zlasti nanaša na Srbijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino (Republiko Srbsko), ti procesi pa so intenzivirani tudi v Makedoniji. Vendar imamo situacijo, da je Črna gora naredila korak k polnopravnemu članstvu v zvezi NATO, medtem ko srbski premier Aleksandar Vučić svojo zunanjo in ekonomsko politiko usmerja proti Nemčiji in EU.

Robustno obnašanje ruskega predsednika Vladimirja Putina na mednarodni sceni poskuša ustvariti drugačen vtis. Vendar pa mednarodne ekspanzije Rusije ne more spremljati njeno slabo gospodarstvo, ki je po svoji strukturi monokulturno in ranljivo na cene energentov (nafta, plin) na svetovnem trgu. Rusija ne more biti velesila z nerazvitim in zaostalim gospodarstvom. Simpatije do Putina so večinoma retorične in izhajajo iz nacionalno-pravoslavnega romantizma in poskusa posnemanja Putina v Makedoniji. Vendar ideološke simpatije in fantaziranje o tesnih vezeh Makedonije in Rusije nimajo realne podlage in politične teže.

V podobni situaciji je tudi Nikola Gruevski (VMRO-DPMNE), ki želi pokazati vso svojo moč in suverenost v Makedoniji, medtem ko na drugi strani ima porazne ekonomske kazalnike in realno grožnjo razpada države. V tem je verjetno edina podobnost med Gruevskim in Putinom. Iskanje idola v Putinu, medtem ko državo vodi k polnopravnemu članstvu v zvezi NATO in EU, predstavlja balkansko različico Putinizma, ki je doživela svoj popolni zlom.

TV soočenje Gruevski-Zaev?

Državljani Makedonije imajo pravico, da med volilno kampanjo spoznajo politično ponudbo za prihajajoče volitve. To se zlasti nanaša na dva glavna politična rivala VMRO-DPMNE in SDSM oziroma Nikolo Gruevskega in Zorana Zaeva.

Glede na to, da se v zadnjih nekaj letih, zlasti med volilno kampanjo, izrekajo hude medsebojne obtožbe o kriminalu in korupciji, če želimo zagotoviti poštene in demokratične volitve, je potrebno, da pride do javnega soočenja oziroma televizijskega dvoboja Gruevski – Zaev, ki bi soočila svoje volilne programe in medsebojne obtožbe. Če do soočenja ne pride, bo to jasen signal, da aktualna oblast noče stati pred makedonskimi volivci in sodiščem javnosti, ker imajo državljani pravico do resnice za Makedonijo in zaradi nje. Gruevski in Zaev se bosta soočila v 4. volilni enoti, ker sta oba nosilca list VMRO-DPMNE in SDSM v tej volilni enoti. Kljub temu je TV dvoboj nujen zaradi državljanov, demokracije in Makedonije, ker se na to soočenje čaka polnih 11 let in ga ves čas izogiba Gruevski. Zmanjšanje revščine, celovita socialna politika, odprava razpršenega visokega šolstva v vsakem makedonskem mestecu, odhod mladih v tujino ter reševanje brezposelnosti morajo postati prioritete nove oblasti. Pri tem bo ključni izziv za Makedonijo, kako izvesti mirno in demokratično zamenjavo oblasti.