PARLAMENTARNI BRADAIZEM Hadžije snujejo komunizem!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Hendikepirani s hudim pomanjkanjem znanja, potrebnim za upravljanje procesi, so se politični partnerji v Kantonu Sarajevo domislili svojih ideoloških vzornikov in danes bodo poskusili utreti parlamentarno pot po njihovih stopinjah.

Prevedeno, politična skalamerija, skrojena v svetovnih centrih moči, v kateri se prelivajo socialni liberalizem, desnocentrični politični šeriat in socialdemokracija pod zastavo komunizma, je najmočnejši in najbogatejši del države uničila do beraške palice.

Uspelo jim je postaviti pod vprašaj celo izplačila plač kot osnovne proračunske postavke, o razvojnih projektih na področju prometne infrastrukture, reševanju problemov s kakovostjo zraka, o mladih, sindikatih pa sploh ne govorimo.

V takšni situaciji koalicijski blok Trojka nima niti šibke dvojke, saj je padel na večini izpitov, ki jih je kot oblast moral opraviti. Sledijo dogodki, takšna situacija je voda na mlin opoziciji in kritični javnosti, ki je Trojko kot pričakovano spremembo že zdavnaj vzela v zobe zaradi resno slabih rezultatov.

In ko so rezultati slabi, niti melodramatični PR iz kuhinje Naroda i pravde ne more pomagati, v tem bloku so se odločili vrniti v čase, zaznamovane s totalitarizmom. Ali prevedeno v komunizem, za katerega vam bo 80 odstotkov aktualnih oblastnikov v Kantonu Sarajevo reklo, da je bil slab čas naše zgodovine.

Saj DNK sarajevske oblasti sestavljajo liberalci pod mavričnimi zastavami in hadžije s PR bradami in pozdravi. Enim in drugim je komunizem omejeval prostor za delovanje, zato je kot takšen pošast.

No, to, kar mislijo o komunizmu, je eno, saj je sarajevski Trojki povsem jasno, da je totalitaristični koncept komunizma edini izhod, da preživijo do volitev. In potem, kdo ve, Američani, Schmidt…

Kaj pa pomeni komunistično urejanje poslovnika v Skupščini KS?

Kdor se spomni zasedanj skupščin v bivši državi, mu je povsem jasno, na kaj bi, če bi bil poslovnik sprejet, lahko spominjala Skupščina KS. To bo slika, v kateri bodo tovariši iz trokračne garniture uživali ob kozarcu pogovora nekje stran od kamer. Tisti liberalni del bo še naprej falširal s zgodbo o pomanjkanju svoboščin, medtem ko bo vsak mesec precej denarja pobral na račun svojega samozatajnega boja.

A hadžije? No, oni so posebna komunistična zgodba novega časa. Če bodo predmetne spremembe sprejete na sejah, bodo hadžije s PR bradami lahko vse tisto, kar so zamerili komunističnim prednikom. Izločali bodo neposlušne poslance, razpravljali v prazno in prelivali iz praznega v prazno, držali monološka predavanja o parlamentarizmu in vse to pred opozicijo, ki bo imela izbiro med molkom in koncem v stilu Ivana Pernarja.

Dobrodošli v 19. stoletje. Saj se je parlamentarno življenje v Sarajevu prav tja vrnilo, zahvaljujoč političnim sektam, psevdoliberalnim dogmam in komunjazam preoblečenim v socialdemokrate.

Kam nas bo vse to vodilo, ni ravno najbolj pametno ugibati, saj bi se parlamentarne brade lahko počutile ogrožene in nas obtožile podrivanja ustavno-pravnega reda. In če jim v nekem parlamentu uspe namestiti model iz časov Čaušeskega, potem niti medijsko nebo ni daleč za temnitve.

In ni, da sem presenečen nad pojavom parlamentarnega bradaizma, ki snuje komunizem. Nasprotno, pričakoval sem jih že prej, saj je količina njihove nesposobnosti za upravljanje procesov pod vsako ravnjo njihove ambicije, da ostanejo na čelu teh procesov. In to lahko zatemni um, zato nastane parlamentarni bradaizem - pojav, pri katerem hadžije in pozdravljalci snujejo komunizem.

Saj je takšna oblast, draga sama sebi in osovražena vsem drugim, vedno nagnjena k iskanju načina za samozaščito.

Sprašujem se le, kje so zdaj tiste antirasistične, proevropske in socio-liberalne duše, ki so nam leta nazaj pripovedovale zgodbe o civilni družbi, dialogu in demokraciji. Pripovedovale in se dobro pogostile iz ameriških, nemških, skandinavskih, britanskih ali evropskih proračunov.

Kje so danes ti glasniki, ko nas njihovi politični ljubljenci vračajo v čas, iz katerega smo plačali izhodnico s krvjo. Molčijo tudi Schmidt, Murphy, Britanci, EU… molčijo vsi, saj so oni namestili ta sektarsko-komunistični projekt na oblast.

Molčijo vsi, tiste prejšnje pa so dehumanizirali po vseh osnovah, od gumbov na suknjiču do spinane resničnosti, v kateri je bil vsak, ki je imel stik s proračunskimi sredstvi, kriminalec.

Molčenje mednarodnih akterjev je zlobno sporočilo: pomembna je stabilnost, ne glede na ceno.

Toda cena je visoka. Demokratični standardi padajo, parlamenti postajajo mesta enoumja, kritični glasovi pa se utišajo s grožnjami, šikaniranjem ali preprosto – ignoriranjem. In medtem ko politične elite krojijo nov družbeni red, Sarajevčani ostajajo priče lastnega poraza, ne da bi v celoti razumeli, da jih ta sistem vodi v še globljo politično, ekonomsko in kulturno stagnacijo.

Parlamentarni bradaizem snuje komunizem, državljani pa snujejo pravico, svobodo in dostojanstvo – tisto, kar bi v resnični demokraciji moralo biti nesporno. Le, ali se bo kdo opogumil, da jih popelje k temu?