Pandemija je na najboljši način razkrila neverjetno krivico v svetu dela

Piše: Guy Ryder, generalni direktor Mednarodne organizacije dela

---

V času pandemije COVID-19 je velik izziv za večino nas, kako zaščititi sebe in svoje družine pred virusom, in kako obdržati svoja delovna mesta. Za oblikovalce političnih
ukrepov to pomeni potrebo, da se spopademo s pandemijo, ne da bi povzročili nepopravljivo škodo gospodarstvu.

S trenutno več kot 3 milijoni obolelih in 217.000 umrlih zaradi virusa po svetu, ter pričakovano izgubo delovnih ur, enakovredno izgubi 305 milijonov delovnih mest do sredine letošnjega leta, vložki nikoli niso bili tako veliki. Vlade še naprej “poslušajo stroko” v iskanju najboljših rešitev, medtem ko zanemarjajo očitne koristi veliko večjega mednarodnega sodelovanja pri oblikovanju potrebnega globalnega odgovora na globalni izziv.

Toda medtem ko bi morali šele dobiti bitko proti pandemiji COVID-19, postaja vse bolj jasno, da bo to, kar nas čaka po zmagi, “nova normalnost” v načinu, kako se bo družba
organizirala in kako bomo delali. To ravno ne zveni prepričljivo.

Zato, ker očitno nihče ne zna povedati, kako bo ta nova normalnost izgledala. Zato, ker bo po vsej verjetnosti to stanje odvisno od omejitev, ki nam jih nalaga pandemija, prej kot od naše volje in izbire. In zato, ker smo to že slišali. Mantra, ki je dajala prizvok gospodarskega zloma iz let 2008-2009, je bila, da bo, ko bo enkrat izdelano in uporabljeno cenovno dostopno cepivo proti virusu finančne nebrzdanosti, svetovno gospodarstvo varnejše, pravičnejše in trajnostno. Toda to se ni zgodilo. Stara normalnost se je takrat ponovno vzpostavila z maščevanjem tistim, ki pripadajo nižjim slojem na trgu dela, ki so se znašli v še slabšem položaju.

Zato je 1. maj, Mednarodni praznik dela, prava priložnost, da podrobneje pogledamo to novo normalnost in začnemo delati na tem, da jo naredimo boljšo normalnost, ne toliko za tiste, ki že imajo veliko, ampak za tiste, ki očitno imajo premalo. Pandemija je na najbolj surov način razkrila neverjetno prekarizacijo in krivico v svetu dela. Opozorila, ki prihajajo od naših kolegov iz Svetovnega programa za hrano o prihajajoči pandemiji lakote, so sprožena zaradi desetkratnega zmanjšanja sredstev za preživetje ljudi v neformalnem gospodarstvu – v katerem za življenje zasluži šest od desetih ljudi na planetu. Milijoni ljudi se soočajo z revščino zaradi naraščajočih vrzeli v sistemih socialne zaščite, tudi v najbogatejših državah.

Nemožnost zagotavljanja varnosti pri delu obsodi skoraj 3 milijone ljudi na smrt vsako leto zaradi dela, ki ga opravljajo. Neobrzdana rast neenakosti po svetu pomeni, da, v medicinskem žargonu, virus ne dela razlike med žrtvami v svojem socialnem in ekonomskem vplivu, vendar izvaja brutalno diskriminacijo proti najrevnejšim in nemočnim.

Edino, kar bi nas lahko presenetilo v vsem tem, je, da ugotovimo, da smo presenečeni. Pred pandemijo se je pomanjkanje dostojnega dela odražalo v posameznih epizodah tihega obupa. Potreben je bil propad zaradi pandemije COVID-19, da jih zbere v eno kolektivno socialno kataklizmo, s katero se svet danes sooča. Toda vedno smo vedeli: mi preprosto izbiramo, da ne skrbimo. Politični ukrepi, ki se večinoma sprejemajo, običajno povečajo, ne pa zmanjšajo težave. 

Pred dvainpetdesetimi leti je Martin Luther King malo pred svojim umorom v govoru delavcem mestne čistoče, ki so stavkali, opomnil svet, da obstaja dostojanstvo v delu. Danes je virus na podoben način poudaril vedno bistveno, včasih pa tudi herojsko vlogo herojev, ki delajo med pandemijo. Ljudje, ki so običajno nevidni, neopazni, podcenjeni ali celo ignorirani.

Zdravstveni delavci in negovalci, čistilci, blagajničarke v supermarketih, prevozniki – preveč jih pogosto naštevamo, ko govorimo o revnih delavcih, ki nimajo varnosti. Danes zanikanje dostojanstva teh in milijonov drugih delavcev stoji kot simbol naših napak iz preteklosti in naših prihodnjih odgovornosti. Verjamemo, da bo do prvega maja prihodnje leto pritisk nevarnosti COVID-19 za nami.

Toda pred nami bo naloga, da zgradimo prihodnost dela, ki se sooča s krivicami, ki jih je pandemija poudarila, skupaj s stalnimi izzivi, ki jih ni več mogoče odlagati, kot so podnebne spremembe, ter digitalna in demografska tranzicija. To bi moralo opredeliti novo normalnost, ki bi morala biti trajna zapuščina globalne zdravstvene krize iz leta 2020.