Palestina prepuščena sama sebi, licemerna politika muslimanskih držav

Piše: Haris Ljevo

Nedavna odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da Jeruzalem razglasi za glavno mesto Izraela, je sprožila ostre reakcije po vsem svetu, še posebej v muslimanskih državah.

Nekaj dni po Trumpovi odločitvi je v Istanbulu potekal vrh Organizacije islamskega sodelovanja, na katerem so muslimanske države vzhodni Jeruzalem razglasile za glavno mesto prihodnje države Palestine.

Na vrhu so se voditelji muslimanskih držav kar potegovali, kdo bo poslal močnejšo obsodbo izraelske okupacije palestinskih ozemelj in kdo bo izrazil več ljubezni in solidarnosti do Palestincev, ki že skoraj celo stoletje doživljajo kalvarijo izraelske okupacije.

Prednjačil je turški predsednik Tayyip Recep Erdogan, ki je sporočil, da je Jeruzalem rdeča črta za vse muslimane po svetu, medtem ko so iz Malezije in Indonezije prišla sporočila, da so pripravljeni celo na vojno z Izraelom.

To je prava priložnost, da se ozremo na odnos muslimanskih držav do Palestine in palestinskega naroda od začetka okupacije leta 1948 do danes.

Največ palestinskih beguncev danes živi v Jordaniji, kar 2,7 milijona, kar predstavlja približno 30 odstotkov celotnega prebivalstva te države, kjer uživajo najvišjo stopnjo človekovih pravic, imajo pravico do osebnih dokumentov in uporabe vseh pravic, ki jih uporabljajo tudi Jordanci.

Po Jordaniji je arabska država z največ palestinskimi begunci Sirija, ki je doslej sprejela okoli 560.000 oseb. Palestinci v Siriji nimajo pravice do pridobitve sirskega državljanstva, vendar imajo vse druge pravice kot državljani Sirije, kot so obiskovanje istih šol in fakultet, uporaba zdravstvenih storitev, pravica do dela ...

V Libanonu je zatočišče našlo 458.369 palestinskih beguncev, vendar za razliko od Jordanije in Sirije v Libanonu nimajo pravic kot libanonski državljani, temveč živijo izključno v begunjskih taboriščih, znotraj katerih obstajajo šole ZN za begunce, saj se palestinski otroci ne morejo šolati skupaj z libanonskimi.

Veliko Palestincev danes živi v Savdski Arabiji, Katarju, Združenih arabskih emiratih in Kuvajtu. Savdska Arabija je dom za okoli 400.000 Palestincev, Katar za 290.000, ZAE za 90.000, Kuvajt pa za 80.000. Ko gre za te štiri države, je treba poudariti, da je zelo malo Palestincev odšlo vanje neposredno iz Palestine, temveč je v iskanju plačanih delovnih mest veliko Palestincev v te države prišlo iz begunjskih taborišč v drugih državah. Palestinci v teh državah tudi nimajo nikakršnih državljanskih pravic.

Ko gre za druge države arabske in muslimanske regije, je treba izpostaviti veliko število palestinskih beguncev v Egiptu (70.000), Libiji (59.000), Iraku (57.000), Jemnu (30.000), Pakistanu (10.000), Alžiriji (4.000). Ko gre za države, ki se najpogosteje hvalijo s podporo Palestincem, kot sta Turčija, Malezija, Indonezija, v mednarodnih institucijah ni veliko podatkov, ki bi dokazovali njihovo podporo Palestincem. Bolj verjetno gre izključno za populistične izjave voditeljev teh držav kot za resnično pomoč.

Do iranske revolucije leta 1979 Palestina ni imela dobrih odnosov s to državo, vendar sta po padcu starega režima in prihodu ajatolahov Iran in Palestina postala velika zaveznika, danes pa Iran predstavlja glavno podporo palestinskim vojaškim formacijam pri obrambi države pred izraelsko okupacijo.

Ko gre za države zunaj islamskega sveta, je največ Palestincev našlo zatočišče v Južni Ameriki, predvsem v Čilu, kjer danes živi kar 500.000 Palestincev, ki v tej državi uživajo največje državljanske pravice. V Čilu celo obstaja nogometni klub Deportivo Palestino, ki je trikrat v zgodovini postal tudi prvak te države, pred tremi leti pa so vzbudili pozornost svetovne javnosti, ko so se pojavili v dresih, na katerih je bil narisan zemljevid Palestine pred ustanovitvijo države Izrael.

Poleg Čila danes največ Palestincev živi v Hondurasu in Salvadorju, ter Mehiki, Kubi in Venezueli. Honduras in Salvador sta celo imela predsednika palestinskega porekla, Carlosa Roberta Floresa in Antonia Sacu, medtem ko je eden najbolj znanih revolucionarjev in gverilcev Latinske Amerike Schafik Jorge Handal iz Salvadorja prav tako palestinskega porekla. Nekdanji premier Belizeja Said Musa je bil prav tako Palestinec.

Torej, begunci iz Palestine so v mnogih državah Latinske Amerike in Evrope dobili veliko več državljanskih pravic kot v muslimanskih državah.

Posebej zanimivo je, da imajo države, ki se javno najpogosteje hvalijo s podporo Palestini, kot sta Turčija ali Savdska Arabija, odlične in nerazdružljive ekonomske vezi z Izraelom. Z vojno in uničenjem Izraela grozijo nekateri politiki iz držav, kot sta Malezija ali Indonezija, oziroma držav, ki so od Izraela oddaljene tisoče kilometrov in nimajo nikakršne možnosti, da bi stopile v vojno s to državo, tudi če bi si to resnično želele. Hkrati pa obalne straže teh držav ne dovolijo vstopa beguncem iz Mjanmara, Rohinga muslimanom, nad katerimi se trenutno izvaja etnično čiščenje.

Ne smemo pozabiti, da so Turčija, Katar, Savdska Arabija in druge najbogatejše muslimanske države igrale veliko vlogo pri destabilizaciji držav, ki so bile najvarnejše zatočišče za Palestince, kot sta Sirija ali Libanon. Prav tako razni samooklicani islamski učenjaki vsakodnevno prek družbenih omrežij sejejo sovraštvo do levice in evropskih državljanskih vrednot, medtem ko je imela Palestina največjo podporo od začetka palestinskega trpljenja (Nakbe) prav od levičarjev po vsem svetu in prav takšne države so v preteklosti prekinjale vse diplomatske odnose z Izraelom, vključno s takratno Jugoslavijo.

Zakaj muslimanske države, predvsem arabske iz držav Perzijskega zaliva, nikoli niso iskreno in dovolj pomagale Palestini in Palestincem?

Morda je najboljši odgovor dal prek družbenih omrežij neki savdski prostovoljec, ki je pred nekaj leti sodeloval pri dostavi humanitarne pomoči v Gazo.

- Moja država je v Palestino leta vlagala denar izključno prek verske literature, s poskusom, da bi iz Palestincev ustvarila privržence savdske različice islama. Skozi vse trpljenje, ki so ga leta doživljali, so mnogi pričakovali, da se bo to zgodilo, da se bodo obrnili k radikalizmu. Vendar, ko sem prvič prišel v Palestino, sem videl stene, poslikane s slikami in gesli Che Guevare. Takrat sem spoznal, da Palestinci niso kot mi, da so drugačna vrsta muslimanov, veliko bolj podobni evropskim kot arabskim muslimanom – je zapisal ta Savdijec.

Iz njegovega zapisa je najbolje razvidno, zakaj je bila Palestina vedno bližja in ljubša Che Guevari, Castru, Allendeu ali Titu kot voditeljem arabskih držav.

Palestinci bodo še naprej vodili boj za svojo svobodo in končne sanje o stvaritvi države Palestine, medtem ko bodo voditelji muslimanskih držav, s častjo izjemam, še naprej prazno govorili samo za svoje dnevno-politične točke.