Naj razžene meglo nad Mostarjem

Sestanek Izetbegovića, Čovića, Ivanića, Kitarović in Vučića v Mostarju je bil dvostranski. Na eni strani Izetbegović, na drugi vsi ostali. Tako je bilo tudi z rahmetli Alijo Izetbegovićem. Zapisal ga je v svoje spomine Owen, opazili pa so ga tudi drugi mednarodni pogajalci. Na eni strani on, na drugi Milošević, Tuđman, Boban in Karadžić. Tako kot tokrat Bakir Izetbegović. Reklo bi se: Štiri proti meni in očetu.

Trilateralni so trije iz BiH, saj sta Čović in Ivanić redno dvostranska do lastne domovine.    

Delitev na dve strani je bila najbolj vidna na tiskovni konferenci. Zdelo se je, kot da Srbija in Hrvaška ter njuni privrženci v BiH nimajo nikakršnih težav. Vse je bilo lahkotno, nežno in harmonično. Cirkus, ki ga je Čović pripravil na najvišji politični ravni, je imel le en cilj: ponižati državo, katere predsednik je, in Bošnjake narediti za osamljene varuhe Bosne in Hercegovine.    

Pred nekaj dnevi so hrvaški mediji zapisali, da njihovih sonarodnjakov ni v RS.

Vse, kar se piše o izginotju Hrvatov iz RS, je le žalosten odmev tega, kar je javnosti Hrvaške nedavno predstavil častitljivi škof Franjo Komarica, ki je za takšno stanje obtožil tudi sedanjo politiko Zagreba. A kmalu se bo govorilo o etnično očiščenih Hrvatih v RS, nato pa se bo težišče ponovno preusmerilo na Federacijo, tarče pa bodo postavljene na Sarajevo in Bošnjake.   

Povedati je treba, da je bilo leta 1992 iz RS izgnanih več kot 250 tisoč Hrvatov. Danes se v hrvaških medijih omenja izginotje Hrvatov, kot da bi se segreli in izhlapeli, ne pa da so bili izgnani ob številnih in množičnih zločinih. Hrvati vse bolj odhajajo tudi iz Brčkega, kjer so ostali v najtežjih vojnih dneh. To je dokončno čiščenje s tako imenovanega severnega koridorja, iz Bosanske Posavine, ki jo je Tuđman že zdavnaj prodal Miloševiću. Javno in odprto.    

Več kot 740 tisoč Bošnjakov je bilo leta 1992 izgnanih iz svojih domov, ob strašnih zločinih, umorih, posilstvih in koncentracijskih taboriščih. To je bila tretjina bošnjaškega naroda glede na popis prebivalstva v BiH iz leta 1991. Ta tretjina pregnanega naroda bo v drugi ali tretji generaciji dokončno izgubljena.

Kdor zdaj joka za odhodom mladine, bi moral prenehati jokati že leta 1992.

O kakšnem spravi je govoril Čović med tem srečanjem v Mostarju? On, Ivanić, Kitarović in Vučić se morajo spraviti s sodbami haaškega sodišča. Oni so si razdelili to državo in jo naredili nefunkcionalno in negotovo. Vse krivice so še žive.

Torej, nujno je treba Evropskemu parlamentu poslati zahtevo za sprejetje stališča o sodbah za genocid, združeni zločinski podvig in agresijo. To bi določilo odnos do poti BiH v Evropsko unijo ter odpravilo zahteve Čovića in njegovih hrvaških lobistov po novih delitvah te države.

Toda, že predolgo bošnjaška politika ne omenja sodb haaškega sodišča Mladiću za genocid in Prliću za UZP iz novembra lani. Zakaj? Zakaj imamo mednarodne sodbe, a nimamo odgovora na štiri leta divjanja po naši BiH?