
Napisal: Isa Pašalić, psiholog
Odvisnost, čeprav obravnavan pojav v naši družbi, je v psihologiji poseben fenomen.
Odvisnost gledamo kot vsako pretirano navezanost in potrebo po določenih snoveh, dejanjih, predmetih ali ljudeh, od katerih smo v veliki meri odvisni, da bi uravnavali svoje notranje stanje ali ustvarili privid stabilnosti.
Vsi ti predmeti odvisnosti imajo znatno moč, ker vplivajo na naše biokemično ravnovesje in povzročajo občutke začasne sreče, miru ali vznemirjenja. Medtem ko v normalnem stanju teh stanj ne moremo izkusiti, predmet naše odvisnosti
lahko umetno ustvari ta občutja in tako ustvari odvisnost.
Sreča, mir in vznemirjenje so naravna čustva, ki jih zdrav človek ima in jih je sposoben začutiti v okoliščinah, ki v njegovi naravi povzročajo takšna čustva. Vendar pa travmatizirani ljudje običajno trpijo zaradi stanja, imenovanega anhedonija, ki predstavlja nezmožnost čutenja pozitivnih življenjskih čustev in povzroča pomanjkanje motivacije.
Prav v takšnih okoliščinah so travmatizirani ljudje izrazito nagnjeni k navezovanju na snovi, predmete, dejanja in ljudi, ki lahko v njih povzročijo prav ta čustva.
Zaradi nezmožnosti, da bi ta čustva proizvedli v sebi, jih iščejo zunaj sebe in z vsakim novim odmerkom predmeta odvisnosti potrebujejo še več, da bi dosegli želeni učinek.
Problem odvisnosti, kot tudi mnogi problemi, povezani s travmo, se rešujejo tako, da mora oseba priti do čustvenih problemov iz preteklosti, ki so v prvi vrsti povzročili problem čutenja pomanjkanja pozitivnih čustev. Skozi prakso bomo pogosto ugotovili, da se za tem pomanjkanjem čustev skriva veliko težje in bolj boleče čustveno stanje, ki smo se ga sčasoma naučili potlačiti, da bi se zaščitili.
V trenutku, ko nam uspe predelati stara čustvena stanja, se nam vrne sposobnost čutenja pozitivnih čustev, odpravi se tako odvisnost kot potreba po kakršnih koli snoveh, dejanjih ali ljudeh, od katerih smo dobivali ta zunanji, lažni privid čustev, ki bi morala vedno prihajati iz nas samih.
V tranzicijskih družbah se na odvisnost običajno gleda kot na šibkost značaja, zato so takšni ljudje običajno izolirani in potisnjeni na obrobje družbe. Na Madžarskem, kot tudi v Bosni in Hercegovini, menijo, da so ti ljudje sami krivi in da družba ne sme trpeti zaradi njihove odvisnosti. Čeprav je družba v določeni meri upravičena do takšnega pogleda na ta pojav, je treba problem odvisnosti obravnavati z vidika somatske psihologije in travme, ki je pri človeku lahko povzročila takšen problem.
Ko je družba ozaveščena, da je nekatere individualne probleme mogoče rešiti s pomočjo družbe, takšni družbi nedvomno omogočamo lažji napredek in možnost, da svoje odvisnike s socialnega obrobja ponovno vključi v družbo in omogoči prihodnjim generacijam, da se ne srečujejo s enakimi ali podobnimi problemi.
Pristop, kjer družba prevzame odgovornost za najbolj ranljive, je družba, ki si omogoča rast, s tem pa seveda ne izključuje individualne odgovornosti vsakega posameznika za svoje zdravje.
Z globljim spoznavanjem vzrokov odvisnosti in naše vloge pri njenem preprečevanju dajemo naši družbi možnost, da se reši bolečih okovov, ki jih povzroča odvisnost, bodisi v družbi, družini ali pri samem posamezniku.
*Isa Pašalić obiskuje program Psychology MA Univerze v Pečugu
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija

























