Tokrat naj vaša družina oroži in jih pošljite branit vaše bolne ideje

Piše: Martina Mlinarević Sopta

Ko vas sinočnji naslovi na portalih zmedejo, naježite, privedejo do neznosne bolečine v trebuhu in nespečnosti.

Ko vsakdanja grdota resničnosti te države preseže kritično točko, kot izčrpani rečni nasip, kjer se gnusoba do životarjenja v tem kaosu prvič prelevi v nelagodno in težko negotovost, podobno nečemu, za kar smo mislili, da se v naših življenjih nikoli več ne bo ponovilo. 

Ko kolosalne stvari izjavljajo hinavski mišje, tobože pozivajoč, da ne eskalira sranje, mišje, ki sranje kuhajo vsak nov dan, ker jih samo sranje obdrži na površju, mišje, ki so tisto sranje devetdesetih gledali iz varnih zatočišč, dobro zaščitenih lastnih zadnjic, medtem ko so ljudje krvaveli, da bi danes oni lahko nečastno srali. In po življenju, in po ljudeh. Ki so se devetdesetih skrili tako sami kot svoje otroke, danes pa v vojno hujskajo iste bedake, ki so takrat ostali brez otrok, brez uma, brez udov. 

A z mirom so dobili to bedo, ki jo včasih imenujemo tudi država. Z mirom so dobili korupcijo, nepotizem, revščino, ropanje, sorodstveno povezovanje in beračenje. Naj vam vse jebem, tokrat naj vaša družina oroži in jih pošljite branit vaše bolne ideje.

Pripeljite svoje otroke s prestižnih svetovnih fakultet in jih snemite iz stolov nadzornih odborov državnih podjetij, v roke jim poturite kalašnikovke, naj ginje za bedarije, ki jih sanjate. Odjebite od mojega očeta, ki je komaj dočakal upokojitev s počnimi rokami in izčrpanim duhom, ker v življenju ni nikoli ničesar dobil razen s svojimi žulji, medtem ko ste vi švercali v imenu tako imenovanih nacionalnih interesov in svojih žepov. 

Odjebite od vseh drugih staršev, ki raztegujejo življenje od prvega do prvega, da njihovi otroci ne bi čutili tegobe obstoja pod vašo kontrolo, medtem ko vaši otroci v napumpanih bolidih vozijo napumpane starlete. 

Odjebite od mladine, ki množično vpisuje zdravstveno šolo samo zato, da bi lahko prali in masirali nemške starce, svoje babice in dedke pa puščajo s solzami v očeh, medtem ko vaši babice, tašče, strici, dedci in tasti postajajo na papirju lastniki najluksuznejših zgradb, ker niti vaši imovinski kartoni ne morejo prenesti toliko kriminala. Ne bo šlo, opice. Malo več pameti tokrat, lahko vodljivi narod. Naj bo naš edini patriotizem ta krov nad vsakomer. 

Naš individualni mikrosvet kot edino bojišče, ki ga je treba braniti. Naj bo družina edina domovina in zastava, na katero prisegamo. Edini boj tisti, v katerem se borimo za čim več poljubov naših otrok. In naj se edina eskalacija neredov zgodi na postelji z ljubljeno osebo. 

A naj oni ginje. Morda bodo tokrat drugič res imeli več sreče.

Z bloga avtorice