Odprto pismo Igorju Radojičiću

Dragi Igor, ker sem zdaj že precej prepričan, da boš glasoval za nov Zakon o javnem redu in miru, tako kot si poslušno glasoval za vse druge sporne zakone, sprejete v preteklem sklicu Narodne skupščine RS in s tem legaliziral in omogočil uspeh mnogim poskusom raznih tajkunskih centrov moči, da bi se "zakonito" dokopali do virov Republike Srbske, sem se odločil, da ti napišem odprto pismo, poroča novinarska agencija Patria pismo, ki ga je Radojičiću poslal nekdanji strankarski kolega Tihomir Gligorić.

- Verjamem, da tudi to spada v definicijo javnega prostora, v katerem bo od zdaj naprej in v prihodnje vladal red, delo in disciplina, ki jo bo treniral novi minister Lukač. Če, naj vam ne bo v napoto, samo delajte svoje delo. Jaz bom svojega.

Pred manj kot desetimi dnevi si tvitnil, da je analiza Rajka Vasića o SNSD-ju najboljša doslej. Želim te spomniti, kaj je ugotovil:

- da Milorad Dodik ne sme več biti predsednik Zveze neodvisnih socialdemokratov;

- da je Dodik omogočil nevzdržen nivo Zunanje Moči in Zunanjega Vpliva v Stranki, na vseh ravneh in procesih;

- da je v kandidatski in volilni mozaik, kot tudi v strankarsko organizacijo, uvedel fevdalno-menedžerske profile osebnosti, ki niso prišli iz organizacije in ki niso usposobljeni za organizacijsko delovanje;

- da je Zveza neodvisnih socialdemokratov postala poligon za individualno politično koristoljubje brez organizacijske podlage in soliter s sobami, polnimi prepiha;

- da je SNSD zdaj prazen zbor članstva in invalidnih občinskih odborov, ki nimajo veljavnosti na volitvah.

Tvitnil si, a nato utihnil. In pustil brado. Žalovanje za SNSD-jem, kakršen bi lahko bil? Da, lahko bi bil, a ni in ne bo, ker v njem ni dovolj ljudi, ki bi si upali dvigniti glavo in povedati, kaj mislijo. Kot tudi te hrabrosti neodvisnega intelektualca nimaš, na žalost, niti ti, Igor. Dejstvo je tudi, da je nikoli nisi imel.

A, glej ga, ljudje so se razveselili, da si dozorel, postal samostojnejši, samozavestnejši. Da ti ne rabi več Nebojša Radmanović sprejemati tvojih odločitev. Da preprosto imaš svoje mnenje in hrabrost, da ga javno izraziš. Tvitneš. Izjaviš v kamero. Napišeš. Podpišeš nekaj vsebinskeje od zgolj vljudnega pisma, s katerim se zahvaljuješ za informacijo o očitnem kriminalu, ki se dogaja na nekem področju (na primer v zemljiški administraciji), in avtorja lakonično napotiš na preiskovalne organe, za katere dobro veš, čigavi so in kako delujejo.

Lahko ti, v sebi, misliš karkoli hočeš, Igor. In da manj ali bolj uspešno prikrivaš grč ali sarkastičen nasmeh na obrazu. To ne pije vode. V težkih časih, ko postaja verjetno, da stvari gredo v slabo smer, je treba zbrati pogum in to povedati. Upreti se, ne dovoliti nadaljnjega drvenja v propad. Dvigniti svoj glas. Ponuditi rešitev in izhod. Samo to je pošteno. Vse ostalo je sostorilstvo, ne glede na to, ali iz koristoljubja ali strahopetnosti, je sporočil Gligorić v odprtem pismu.