Odkod Konakoviću prepiske mladoletnikov sredi preiskave, če ne bi bili NIP, bi že zdavnaj zahtevali odstop Katice in Hota-Muminović

Piše: Amra Vrabac

Stotine lažnih dojav o bombah, nasilje in bičanje v šolah, streljanje učencev na šolskem dvorišču so novice, s katerimi se mediji ukvarjajo v zadnjih tednih. Nobenih prijetij mladoletnikov, nobenih ukrepov pridržanja ali drugih sankcij ni ustavilo lažnih dojav, ki so se nadaljevale še danes.

Samo eden 16-letnik je v 11 dneh poslal 49 lažnih dojav o podstavljenih bombah v več srednjih šolah, s čimer je pošiljal grozilna sporočila na njihove elektronske naslove. Temu mladoletniku je bil odrejen začasni namestitev v JU Vzgojni center Kantona Sarajevo. Zjutraj novejše dojave o podstavljenih eksplozivnih napravah, pa tudi streljanje, katerega akterji so mladoletniki.

To je do sedaj nepredstavljiv primer, da so mladoletniki tako vztrajni pri izvrševanju kaznivih dejanj in da jih ne odvrnejo niti možne posledice, ki sledijo tako njim kot sankcije njihovim staršem.

Odkar traja ta kriza, ki obremenjuje celotno družbo, predvsem varnostni in izobraževalni aparat, se oblast obnaša, kot da se nič ne dogaja.

Dva ministra iz Naroda i pravde, ki vodita Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, se ukvarjata z definicijami in teorijami, ki očitno v praksi ne dajejo nikakršnih rezultatov.

Vendar je očitno, da je situacija resna in je le vprašanje časa, kdaj bo ta problem privedel do popolnega kolapsa in nepoverenja v sistem, ki se ne more spopasti z mladoletniki. Kako naj potem pričakujemo, da se bo ista oblast spopadla z veliko večjimi problemi, kot so organizirani kriminal, korupcija, terorizem...

Če bi Naroda i pravde po naključju ne bilo na oblasti ali če ne bi bili njuni ministri na teh položajih, bi že zdavnaj zahtevali odstop in ministre razglasili za nesposobne.

Da je nekaj narobe tudi v tem primeru, kaže vodja NIP in minister za zunanje zadeve BiH Elmedin Konaković. V ponedeljek je javno priznal, da ima dostop do prepisov učencev, ki se dogovarjajo o lažnih dojavah.

„Situacija je zelo resna. To je velik družbeni problem. To je zgodba, na katero se moramo kot družba odzvati, skupaj, predvsem naši varnostni organi in MUP in FUP ter druge preiskovalne agencije, še posebej OSA. Moramo tudi skozi segment izobraževanja okrepiti komunikacijo s starši. Berem te prepise, obstajajo skupine otrok, ki se dogovarjajo, to je naša mladost, o njih moramo skrbeti, ki se dogovarjajo, ki plačujejo nekaterim učencem, da se izvajajo določene prijave. Mislim, da morajo biti sankcije drugačne, ker so te doslej minorne. Treba je iti proti staršem z določeno vrsto sankcije. Vlade morajo biti vodilne, vendar brez pomoči staršev, učiteljev, medijev je to zgodbo nemogoče izkoreniniti,“ je dejal Konaković, gostujoč v Polisu na TVSA.

Samo čakala sem, kdaj bo potegnil mobilni telefon in začel kazati te prepise. Vendar se prav tu postavlja več vprašanj. Prvič, zakaj bi minister za zunanje zadeve imel prepise mladoletnikov? Drugič, minister je razkril vsebino prepisov sredi preiskave, ki poteka. Tretjič, kdo mu je posredoval prepise in s kakšnim namenom? Ni varnostni strokovnjak, ni psiholog, ni pedagog, ni sociolog, ampak „menedžer v športu“ in MVP.

Vendar naj o tem razmišljajo in za to odgovarjajo tisti, ki so mu posredovali prepise.

Se spomnite zadnje tiskovne konference v prostorih NIP. Ne spomnite se. Ne spomnim se niti jaz, čeprav sem šla skoraj na vsako, ker je bila to edina priložnost, da NIP-ovce neposredno vprašate vse, kar vas zanima. Odkar so postali del oblasti na ravni FBiH in države, so prostori NIP za javnost in medije zaklenjeni. Vse, kar imajo za sporočiti, delajo preko družbenih omrežij, ali na skupnih tiskovnih konferencah trojke v prostorih SDP-ja ali pa to počne menedžer v športu/MVP v prostorih Ministrstva za zunanje zadeve.

Vendar v tem primeru, ko se Kanton Sarajevo, policijski in izobraževalni sistem soočajo z resno krizo, nenadoma ni zanimanja za klicanje medijev. Samo zato, ker so oblast in ker odgovornosti za anomalije v sistemu, na katere se že leta opozarja, ne morejo prevaliti na nikogar drugega.

Konaković je priznal, da je poudarek v tem konkretnem primeru na policijsko-preiskovalnih organih in izobraževalnem sistemu.

Kako pa pristojna ministrica Naida Hota-Muminović gleda na jutranje streljanje, kaže sporočilo, ki je bilo poslano medijem. Ob želji po okrevanju poškodovanega učenca in obsodbi nasilja, bo Hota-Muminović preverila še naslednje:

„Ministrstvo bo od šole prejela podrobne informacije, da bi se ugotovilo, ali so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi za preprečevanje nesprejemljivih oblik vedenja in zaščito učencev. Poleg tega bo preverjena tudi učinkovitost obstoječih varnostnih protokolov in, če bo potrebno, bodo implementirani dodatni ukrepi za izboljšanje varnosti.

Problematika nesprejemljivih oblik vedenja zahteva multisektorski pristop, vključno s podporo vseh referenčnih mehanizmov v skupnosti, ter se bo tudi v tem primeru postopalo ob upoštevanju najboljšega interesa učencev.

Iz Ministrstva pozivajo medije, naj zaščitijo identiteto mladoletnih učencev, ki sodelujejo. Prav tako se starše poziva, naj se pogovorijo s svojimi otroki o pomembnosti varnosti in nenasilnega reševanja konfliktov ter naj poiščejo pomoč in podporo strokovnih oseb v šoli pri reševanju izzivov, s katerimi se soočajo v starševstvu,“ so navedli iz Ministrstva.

Torej, ministrici je pomembno, ali se je njen pravilnik uporabljal v teh šolah ali ne. Pravilnik, proti kateremu ima odpor večina učiteljev, staršev in otrok, ni bil sprejet niti ob vednosti staršev. To je potrdilo Vijeće roditelja KS. Vendar, ko so se starši in učitelji javno uprli proti spornemu pravilniku, je Hota-Muminović zbrala ekipo, ki je v njenem imenu ta pravilnik zagovarjala. Vendar številni učitelji še vedno ne želijo uporabljati spornega pravilnika, s katerim se otroci dodatno stigmatizirajo.

Medtem ko Hota-Muminović obremenjuje izobraževanje s nekakšnimi pravilniki, matricami, obrazci in iz učiteljev dela pisarje, je vprašanje, koliko se lahko ti isti učitelji posvetijo učencem.

O obremenjenosti učencev s predmeti in snovjo bi se lahko izpisali traktati. Vendar prava reforma izobraževanja v najboljšem interesu učencev te oblasti ne zanima.

Najlažje je za vse slabo okriviti družbene mreže, starše, pa tudi same otroke/učence, vendar se ne bo ne Katica ne Hota-Muminović vprašala, ali je kaj narobe v tem, kar počneta sama.