Razkrila jih je tehnološka zaostalost: Obveščevalci MUP-a RS montirali posnetke „napada“ na Vučića

Priznanja dveh policijskih uslužbencev MUP-a Srbije Milana Dumanovića in Mladena Trbovića, da sta bila prisiljena oditi na komemoracijo v Potočare, so vrgla novo luč na domnevni napad na premierja Srbije Aleksandra Vučića v Srebrenici. Na tem primeru se je pokazalo, kako krhke so lahko montaže, katerih cilj je izzvati nove spopade med Bošnjaki in Srbi, piše novinska agencija Patria.

Milan Dumanović je priznal, da je bil na tajni nalogi v Potočarjih, ko je bil izveden napad na Aleksandra Vučića. Dumanović razkriva, da je bil v množici, ko se je napad začel, navajajoč, da je bil na tem mestu tudi preden se je vedelo, da bo Vučić sprehodil skozi ljudi.

– Ko smo prišli v Srebrenico, smo naleteli na šefa premierjevega varovanja iz „Kobri“. Ni vedel, da smo prišli, niti nismo dobili uradnih navodil, kaj naj storimo in na kakšni podlagi. Takrat je bilo poslanih 17 uslužbencev iz službe za tajno spremljanje. Bil je presenečen. Vprašal nas je, kaj bomo v Srebrenici. Rekli smo mu, da smo prišli po ustnem ukazu Ivana Ristića, šefa kabineta ministra Nebojše Stefanovića. Moja naloga je bila stati v množici in tajno snemati. Goran Nešić mi je izdal ta ukaz, navaja Dumanović.

On dodaja, da so bili njegovi posnetki neuporabni zaradi zastarele opreme.

– Ristić je kasneje prišel v mojo pisarno, da vidi, kaj sem posnel. Vstopil je arogantno v kratkih hlačah in copatah ter rekel, da posnetki nič ne veljajo. Nikogar ni bilo mar, da smo lahko vsi izgubili glave, če bi šlo kaj narobe, navaja on.

Ali so bili posnetki neuporabni, je vprašanje. Očitno je, da nekdo ni potreboval resnice o tem, kaj se je zgodilo na komemoraciji v Potočarjih. Zakaj Dumanovićevi posnetki niso „veljali“?

Spomladi 2015 je skupina iz MUP-a RS odšla na kratek tečaj različnih obveščevalnih veščin v Izrael in se vrnila julija 2015. Del skupine je bil usposobljen za delo s sofisticirano tehniko za sledenje in prisluškovanje. Šlo je za Oddelek za preventivo, ki razpolaga z veliko tehnično opremo in premičnimi vozili, da jih ne bi bilo mogoče locirati in identificirati njihovega prisluškovalnega delovanja.

Domnevno je bila kupljena prisluškovalna oprema od nemškega podjetja „Rhode and Schwartz“ iz Münchna. Statični del opreme se nahaja v Banja Luki, medtem ko se „v kovčkih“ pokriva celotna BiH.

V okviru tečaja v Izraelu se je govorilo, da je bil del ekipe usposobljen za delo z video materiali in možnostmi montaže ter rekonstrukcije posnetkov. Bilo je to nekaj podobnega običajnemu photoshop programu za računalniško animacijo, z neko različico za bolj zapletene poteze na video materialih.

Praktično je RS oblikovala svojo „državno varnost“ in to v okviru Uprave za boj proti terorizmu in ekstremizmu, katere center je v Banja Luki. Gre praktično za polprivatno državno varnost, kakršna ni urejena v Daytonskem sporazumu.

Mnoge je začudilo, ko je Vučić po incidentu v Potočarjih izjavil na tiskovni konferenci v Beogradu (parafraziramo): „Ta posnetek, ki ste ga videli, ni nič v primerjavi s tem, kar boste še videli na posnetkih v prihodnjih dneh.“

Od kod je premier vedel, da obstajajo kakšni novi „strašnejši“ posnetki, „ki jih bodo prikazali v prihodnjih dneh“. Sklepati je, da je bil Vučić obveščen, da bo tisti banjaluški tim rekonstruiral in montiral nove podrobnosti na obstoječe posnetke.

Takoj naslednji dan so beograjski mediji 'razpeli' Tešnjaka Almirja Merdića, da je organizator napada, čeprav je na nekaterih posnetkih videti, da je ves čas snemal dogodek s svojo amatersko kamero.

Kakor je premier prerokoval, tako je tudi bilo. Kamnov, ki so leteli proti njegovi glavi, je bilo z vsakim posnetkom vedno več. Na koncu se je vse spremenilo v dež kamenja, ki leti proti Vučićevi glavi. Montažerji so šli tako daleč, da sploh niso gledali na velikost kamenja, tako da se je na koncu nad premierjevo glavo znašel kamen, zaradi katerega bi prišlo do popolne rekonstrukcije vlade Srbije.

Za tovrstne primere v regiji ni nobenega laboratorija, ki bi odkrival, da se je neposredno posegalo v video posnetke. Kolikor je znano, se SIPA doslej ni ukvarjala s preverjanjem verodostojnosti posnetkov iz Potočarjev. Znano je, da na Zahodu obstajajo laboratoriji za preverjanje pristnosti video posnetkov kot dokazov in da so najbolj znani v Nemčiji in na Nizozemskem.

Laboratoriji delujejo na principu preverjanja hitrosti posnetka. Vsaka montaža ali dodatek s strani je namreč opazen zaradi različne hitrosti gibanja oseb. Laboratoriji so sposobni odkriti razlike, ki jih je nemogoče videti s prostim očesom. Montaže na posnetkih v Potočarjih so bile narejene popolnoma amatersko in nestrokovno, tako da so se s prostim očesom lahko opazile popolnoma nenaravne kretnje določenih oseb, ki se mečejo na Vučića in njegovo spremstvo.

Te osebe so večinoma redno obrnjene s hrbtom proti kameram in očitno vmontirane v posnetek. V slabih poskusih montaže je bil konstruiran posnetek, na katerem eden od mladeničev z zeleno baretko na glavi zgrabi nekoga iz Vučićevega spremstva. Montažerji so spet naredili napako, saj je vidno, da je podlaket mladeniča nenaravno in vsaj trikrat obsežnejša od njegove druge podlakti.

V Titovem času, davnih osemdesetih let, se je zgodila afera s prvimi video posnetki. In takoj je takratno Vrhovno sodišče Jugoslavije označilo, da to ne more biti verodostojen dokaz za kakršna koli sojenja. Kakor takrat, tako je ostalo do danes. Video material je za vsako sodišče na svetu le indic, ne pa dokaz. Tudi v tem primeru se izkaže to za utemeljeno in pravilno.

Po vsem lahko rečemo, da smo bili priča poskusu uporabe revolucionarne tehnologije na primitivnem in hribovitem Balkanu. Seveda je tehnologija takoj kolabirala na tem zanjo popolnoma negostoljubnem in zaostalem prostoru.