Oprostilni alarm predzadnjega visokega predstavnika: Bosna je v nevarnosti!

Za NAP piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsedništva Kroga 99

Medijski nastopi in izjave visokega predstavnika H. E. Schmidta, ki jih je dal za več tujih in domačih medijev, niso bili običajni oprostilni pogovori nekega funkcionarja, temveč politični signal zaskrbljenosti za prihodnost Bosne in Hercegovine. Njegove ocene stanja v državi so tudi svojevrstna kritika zahodnih držav, ki danes nimajo enotne strategije do naše države.

Teža Schmidtovih nastopov je v tem, da ne govori le kot administrator mirovnega sporazuma, temveč kot politični akter, ki opozarja, da se spreminja odnos geopolitičnih sil do stanja v Bosni in Hercegovini.

Pritiski na strukturo Daytonskega mirovnega sporazuma

Ena najpomembnejših Schmidtovih izjav je verjetno tista, v kateri pravi: 'Čutil sem, da pritisk ni vse večji le na mene, temveč tudi na strukture Daytona'. S tem je sporočil, da se ne bori proti posameznim odločitvam OHR-ja ali proti njemu kot osebni rešitvi, temveč proti konceptu postdaytonske Bosne in Hercegovine.

Schmidt dejansko predlaga, da določeni geopolitični in regionalni centri moči želijo redefinirati samo arhitekturo BiH, vendar brez formalnega rušenja Daytonskega sporazuma. Celotno politično-diplomatsko-lobistično konstelacijo, zaradi katere se je odločil, da bo prej zapustil svoj položaj, je opisal kratko in jasno: 'boljši popusti'.

Prav tako je skozi izjave redno poudarjal nekatere ključne dele svojega nedavnega poročila Varnostnemu svetu ZN: opozorilo o spodkopavanju institucij in separatistični retoriki nekdanjega predsednika entitete, zagovarjanje tretjega entiteta, združeni blokadni podvig SNSD-HDZ, širjenje islamofobije, žalitve in demonizacija Bošnjakov kot priprava na secesijo in podobno. Te destabilizirajoče politike so okrepljene v vakuumu, ki je nastal po tem, ko je vojna v Ukrajini izčrpala fokus Zahoda, Balkan je ponovno postal sekundarno vprašanje, EU pa poskuša obnoviti notranjo enotnost.

OHR kot kolateralna žrtev razdeljenega Zahoda

V prvih letih po vojni je bil OHR instrument jasne in enotne zahodne politike do Bosne in Hercegovine. Danes, pred svojim odhodom, nas Schmidt opozarja, da takšen enoten pogled ne obstaja več. Vzrok za takšno stanje lahko iščemo v več vzporednih procesih: politični razkol med EU in ZDA na področju varnosti, politika posameznih članic EU, da 'stabilnost' postavijo pred demokracijo, ter rast ruskega vpliva skozi politiko permanentne destabilizacije in institucionalne blokade.

Intervju prihaja v trenutku, ko je Trumpova administracija opustila liberalno demokracijo, medtem ko se v evropskih krogih pogosteje uporablja beseda 'stabilnost', vse redkeje pa se govori o demokratizaciji in človekovih pravicah. V bosanskem kontekstu 'stabilnost' pomeni sprejemanje paralizirane države in krize kot novega normalnega stanja.

Ko Schmidt opozarja, da bi ukinitev OHR-ja postavila pod vprašaj tudi mandat EUFOR-ja, saj sta oba del celovitega Daytonskega sporazuma, dejansko sporoča, da bi prekinitev mednarodnega nadzora nedvomno odprla tudi vprašanje varnostnih groženj. Posredovana je bila tudi neposredna kritika politike EU, ki je več let tolerirala blokade institucij v imenu 'stabilnosti'. Politika popuščanja je povzročila večjo nestabilnost.

Schmidt se izogiba neposrednemu poimenovanju držav in političnih akterjev, ki stojijo za pritiski za njegov odhod, vendar je očitno, da se del geopolitičnih spopadov velikih sil zdaj vodi tudi preko Bosne in Hercegovine. V tem kontekstu BiH postaja prostor merjenja moči med ZDA in Rusijo, medtem ko se EU še vedno drži ob strani.

Schmidtovi oprostilni alarmi

Schmidt za seboj pušča razdeljeno mednarodno skupnost in Bosno in Hercegovino, v kateri se daytonske rešitve ponovno postavljajo pod vprašaj skozi institucionalno izčrpavanje. Zato je treba njegove izjave brati kot opozorilo, da prihodnost BiH ne bo več odvisna le od notranjih političnih spopadov, temveč od tega, ali bo Zahod imel enoten stališče do intenzivnosti uporabe bonskih pooblastil, ali celo do ohranitve Bosne in Hercegovine na daytonskih temeljih.

Schmidtova formulacija o pritisku na 'strukture Daytona' je alarmantna. Implicitno govori, da se ne poskuša nujno rušiti Bosne in Hercegovine, temveč jo transformirati v prostor, ki ne bo imel kapacitete za samostojno politično konsolidacijo. To je dejansko model 'nadzorovane šibkosti države', v katerem je država politično trajno omejena. Država bo še naprej priznana in bo imela ozemeljsko celovitost (bolj kot geografski pojem), formalno bo obstajala, institucije bodo formalno delovale, vendar se bo resnična politična moč premaknila v etnične in vzporedne centre odločanja. Pripravljalna dejanja za prav takšno 'novo stanje', vendar na področju energetike, so bila že opravljena v kontekstu 'projekta' tako imenovane Južne plinske interkonekcije. Od tod tudi opazen ameriški interes za imenovanje novega visokega predstavnika, ki bi v primeru podpore tovrstnim trendom, zagotovo bil tudi zadnji. A za takšnim zadnjim visokim predstavnikom bi novo 'novo stanje' pomenilo uvod v palestinizacijo.

Najpomembnejše implicitno sporočilo vseh nastopov visokega predstavnika je mogoče povzeti v enotno stališče: Bosna in Hercegovina ni več le problem notranjih političnih blokad, temveč potencialna točka resne geopolitične destabilizacije Balkana. Schmidt opozarja, da secesionistični projekti niso ugasnili, dodatno so povezani in okrepljeni z intenzivnim lobiranjem, mednarodni akterji imajo nasprotujoče si interese, EU je pasivna, medtem ko govor sovraštva narašča. A daytonski institucionalni okvir postaja vse šibkejši pod pritiskom novih geopolitičnih interesov. Enoten odgovor notranjih državotvornih političnih sil na vsak od navedenih izzivov se še vedno čaka.