Upravičen strah Bošnjakov pred srbsko policijo, katere pripadniki slavijo genocid

Piše: Ernad Metaj

---

Policist iz Prijepolja Dragan Zeković se je Bošnjakom opravičil zaradi žaljive pesmi, s katero se poveličuje genocid v Srebrenici, ki je bila zapeta na zabavi ob rojstvu njegovega sina. Oglasil se je tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić s sporočilom Bošnjakom, da je Srbija njihova država in da bodo zaščiteni. Pokajanje in sporočila miru so potrebni po takšnih posnetkih, ki vznemirijo ne le ljudi druge narodnosti, ampak vsakega normalnega človeka. Težava je v tem, da obstaja upravičen dvom v iskrenost takšnih sporočil, saj kdor slavi rojstvo lastnega otroka s pesmijo o klanju drugih otrok, ima velik problem sam s seboj, pa tudi z drugimi. 

Razmere na terenu Vučiću zanikajo, saj bolj ko govori o miru in stabilnosti, bolj v radikalizem zdrsne Srbija pod njegovim vodstvom. Policija v Srbiji že dolgo ne ukrepa proti fašističnemu folkloru s športnih igrišč, na ulicah brani murale vojaškim zločincem, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo razkrilo, da je tudi za ljudi v uniformah zločin proti „drugim“ upravičen in zaželen. 

Minister za notranje zadeve Aleksandar Vulin se še ni oglasil zaradi incidenta v Prijepolju, in kako bi se, ko se je le dan prej v medijih vprašal, kaj Srbiji pomeni EU, če mora sprejeti genocid v Srebrenici. S takšno dilemo in s sporočilom, da je oblikovanje „srbskega sveta“ ključ do obstoja srbskega naroda, je Vulin (ne)zavedno spodbudil policiste, da se dokazujejo v nacionalizmu.

Da Vučić govori eno, njegova oblast pa drugo, je pred Novim letom pokazalo Ministrstvo za obrambo. Režim v Srbiji je odlikoval udeleženca genocida, obsojenega vojnega zločinca Vinka Pandurevića. Nihče se ne more jeziti na Bošnjake v Srbiji in BiH, če takšno sporočilo razumejo kot pripravljenost sosednje države, da ponovno podpre ali stori nov genocid.

Razumljiva je tudi reakcija nekdanjega načelnika Srebrenice Ćamila Durakovića, ki meni, da je petje policista v Prijepolju vendarle bolj prepričljivo kot njegovo opravičilo. Policistu je namreč posebej žal, „da se dodatno ustvarja slaba atmosfera, da se pretirava in poskuša narediti veliko slabše nekaj, česar se ne bi smelo slišati na tej zabavi, niti nikjer drugje“. Ob novoletni čestitki „prijateljem Bošnjakom“ je sporočil, da bo v prihodnje storil tisto, kar bi moral kot policist storiti že isto noč, pretrgati sporno pesem „Srebrenice, tako si mi mila, Dabogda se trikrat ponovila… Oj Pazar, novi Vukovar, Oj Sjenice, novi Srebrenice… „Oj Fatima, kje so ti robci, pri četnikih okoli Ledenika…“

Nihče ne more zameriti Bošnjakom, da „prekuhavajo“ gostilniško druženje, na katerem, kot trdi policist Zeković, niso vsi peli sporne pesmi. Niso vsi Srbi, dejansko velika večina njih, odobravali zločinov, vendar so se zgodili. Bošnjakom v Prijepolju je vsekakor najbolj v spominu ugrabitev njihovih rojakov iz Sjeverina leta 1992, ki so jih več dni ubijali in vrgli v reko Drino. Čeprav Srbija po trditvah njene oblasti uradno ni bila v vojni, njene policijske strukture niso zaščitile Bošnjakov iz Sjeverina.

Verjamemo, da je Zekoviću pokvarjeno praznovanje zaradi rojstva otroka, vendar ostaja dilema, ali zaradi vznemirjenosti Bošnjakov ali strahu pred sankcijami, ki bi jih po ostrih reakcijah proti njemu in kolegom lahko izrekle v policiji. Iz komentarjev, ki so sledili Zekovićevemu opravičilu, je jasno, da mu velik del Bošnjakov ne verjame, saj na Balkanu še vedno velja tisto „kar trizen misli, pijan izgovori“. 

Ta primer je le dodatno razgalil posledice politike, ki jo vodi aktualna oblast v Srbiji. Zato se ne smejo bati le tisti, ki niso Srbi, saj je ta oblast že pokazala, da je pripravljena obračunati s svojimi nasprotniki. Včasih za to služijo huligani s fantomkami, palicami in kladivi, vse pogosteje pa tudi policija, nesposobna razumeti, da vsi, ki so proti Vučiću, niso proti Srbiji. Za zdaj tiste, ki jim moti poveličevanje vojnih zločincev, oblast aretira in privede, vendar ostaja opozorilo, da so v vojni bili ubiti tudi Srbi, ki niso hoteli ubijati drugih. Za resnično spravo in zaupanje niso dovolj lepe besede, ampak dejanja. Na Balkanu že dolgo nihče ne spi mirno, ker mu je to nekdo rekel, da lahko.