Zaključen postopek zoper Ratka Mladića, sodba do novembra 2017.

Odvetniki Ratka Mladića so sodnike haaškega sodišča ponovno pozvali, naj obtoženega vseh točk obtožnice oprostijo, zavrnili so trditev tožilstva, da so dokazali njegovo krivdo, piše Birn, poroča Patria.

- V vseh vidikih tega primera tožilstvo ni uspelo dokazati kazenske odgovornosti generala Mladića - je ob koncu zaključne besede dejal Mladićev zagovornik Dragan Ivetić.

S tem je bil zaključen haaški postopek zoper Mladića, ki se je začel maja 2012. Sodniki bodo od danes delali na sodbi, katere izrek je predviden do novembra 2017.

Mladić je bil kot poveljnik Vojske Republike Srbske (VRS) obtožen genocida v Srebrenici, preganjanja Muslimanov in Hrvatov, ki je v šestih občinah dosegel razsežnosti genocida, teroriziranja prebivalcev Sarajeva z dolgotrajnim obstreljevanjem in ostrostrelskim delovanjem ter zajetja pripadnikov UNPROFOR-a kot talcev.

Kot odgovor na argumente tožilstva je zagovornik Ivetić dejal, da mora biti Mladić oproščen, ker so bili “branjenji mesti ne le Sarajevo in Srebrenica, temveč vsi kraji v občinah, ki jih je branila oborožena sila, zavračajoč odprtje teh mest”.

Ivetić je zanikal trditev obtožbe, da sta bila Mladić in njegov vrhovni poveljnik Radovan Karadžić “ključna partnerja” v združenem zločinskem podvigu, katerega cilj je bilo ustvarjanje nove srbske države s trajnim in nasilnim odstranjevanjem Muslimanov in Hrvatov z velikega dela ozemlja Bosne in Hercegovine.

- Kako sta lahko bila to, če odnosi med njima včasih niso bili dobri… In kako sta lahko sodelovala v združenem zločinskem podvigu, če nista imela enakih stališč… Če se trdi, da sta bila ključna partnerja, zakaj je Karadžić poskušal zamenjati Mladića, kot kažejo dokazi? - je vprašal Ivetić.

Komentirajoč dejstvo, da je tožilstvo kot dokaz za preganjanje ne-srbskega prebivalstva predložilo Mladićevo odredbo za “čiščenje Podrinja”, je zastopnik obrambe trdil, da se je to nanašalo na “legitimno vojaško operacijo čiščenja terena, ki ji tožilstvo daje zlonamerni pomen”.

Glede obtožb, da je VRS rušila mošeje v Foči, je Mladićev zagovornik trdil, sklicujoč se na priče, da so bile te uporabljene v vojaške namene.

Glede obtožbe genocida v Srebrenici je zagovornik trdil, da tožilstvo “ne ve, kdaj se je zgodil sestanek” Mladića s sodelavci, “na katerem naj bi se odločilo o umoru muslimanskih ujetnikov.

“Tožilstvo priznava, da pred tem sestankom ni bilo združenega zločinskega podviga za umor. Kako se lahko nekaj dokaže izven razumne dvomljivega, ko obtožba pravi, da ne ve?” je vprašal Ivetić.

Po obtožbi naj bi do tega sestanka prišlo v noči med 11. in 12. julijem 1995 in takrat naj bi se “moralo odločiti” o umoru.

Kot neutemeljeno je zagovornik zavrnil tudi to, da je tožilstvo obstoj domnevne odločitve o umoru povezalo z Mladićevo odločitvijo, da se med izločenimi muslimanskimi moškimi izvede triaža, da bi se poiskali storilci zločinov.

S sklicevanjem na pričanje častnika nizozemskega UNPROFOR-a Petra Boeringa je Mladićev zagovornik zatrdil, da je bila triaža ujetnikov “standardna vojaška procedura”.

“Nikakor se napoved triaže ne more navesti kot dokaz zločinskega namena,” je ocenil Ivetić.

Obramba si je prizadevala, da bi Mladića ogradila od odredbe, s katero je septembra 1995 odobril uporabo petih ton goriva za inženirska dela v okolici Zvornika, oziroma po trditvah tožilstva, za premestitev množičnih grobišč z namenom prikrivanja zločina v Srebrenici.

Z zanikanjem, da je Mladić vedel, kaj je v tem dokumentu, je Ivetić dejal, da so se “drugi lahko poslužili njegovega podpisa, tudi če on za vsebino ni vedel”.