Odgovor Nevenki Tromp: Dobro preberite sodbo in druge dokumente, pa boste v sodbi našli tudi mednarodni oboroženi spopad

Piše: Dr. sc. Enver Išerić

---

Po pravnomostni sodbi Jovici Stanišiću in Franku Simatoviću, vodilnima v srbski Službi državne varnosti, naj bi mi, državljani Bosne in Hercegovine ter pravniki, čakali na izjavo »edine osebe, ki zna najbolje, najkrajše in najpreprosteje razlagati sodbe haaškega sodišča«, da bi poskusili razumeti, o čem pravzaprav gre.

Vse drugo, kar bi morda prebrali in iz tega sklepa, bi bilo površno in napačno, zato tega ne bi smeli jemati resno. To bi lahko sklepali iz napovedi gostovanja Nevenke Tromp v neki televizijski oddaji po izreku sodbe Stanišiću in Simatoviću.

Ob tem je treba poudariti, da je Nevenka Tromp politologinja, ne pravnica (vsaj tako piše v njeni biografiji), vendar nikakor ne smemo pozabiti, da ima bogate izkušnje z delom na haaškem sodišču.

Tako je Nevenka Tromp izjavila: »Ne vem, od kod to poudarjanje, trijumfalizem in evforija, da je bila Srbija obsojena za sodelovanje v vojni.« Prav tako navaja, da »v sodbi ni mednarodnega oboroženega spopada.« No, iz te njene izjave je razvidno, da vendarle ni edina oseba, ki zna razlagati sodbe haaškega sodišča. Zakaj?

Zato, ker vsi vemo, da Mednarodno sodišče za nekdanjo Jugoslavijo sodi posameznikom za vojne zločine, ki so jih storili, ne pa državam. Iz sodbe Stanišiću in Simatoviću je zelo jasno, da je obstajal združeni zločinski podvig, ki so ga sestavljali najvišji politični in vojaški funkcionarji Srbije, Republike Srbske in Republike Srbske Krajine, odvisno od časa in kraja storitve zločina (Slobodan Milošević, Radmilo Bogdanović, Radmilo Stojičić
(Badža), Mihalj Kertes, Milan Martić, Milan Babić, Goran Hadžić, Radovan Karadžić, Ratko Mladić, Momčilo Krajišnik, Biljana Plavšić in Željko Ražnatović-Arkan).

In če so vse te osebe izvajale združeni zločinski podvig, kar so, ker je tako ugotovil Mednarodni rezidualni mehanizem za kazenska sodišča, potem je logično, da so države, katerih funkcionarji so izvajali združeni zločinski podvig, odgovorne za posledice njihovih dejanj.

Člen 1 Osnutka pravil Komisije za mednarodno pravo določa, da »vsako protipravno dejanje države po mednarodnem pravu povzroči mednarodno odgovornost«, člen 2 pa določa, da »vsaka država je lahko odgovorna za storitev takšnega dejanja«.

Mednarodno protipravno dejanje kumulativno sestavljajo:

- Ravnanje, ki je sestavljeno bodisi v dejanju ali opustitvi, ki se po mednarodnem pravu pripisuje državi. To ravnanje mora predstavljati kršitev mednarodne obveznosti te države. Dejanje se šteje za protipravno le po mednarodnem pravu in dopustnost tega dejanja po notranjem pravu države ne vpliva na kvalifikacijo tega dejanja kot protipravnega po mednarodnem pravu. V Osnutku pravil mednarodnega prava je narejena razlika med običajnimi »mednarodnimi delikti« in »mednarodnimi zločini«. Mednarodni delikt je mednarodno protipravno dejanje države, ne glede na predmet kršene obveznosti.

Mednarodni zločin je kršitev mednarodne obveznosti s strani države, ki je bistvena za zaščito temeljnih interesov mednarodne skupnosti, in to kršitev je celotna mednarodna skupnost priznala kot mednarodni zločin.

Mednarodni zločin sestavljajo kršitve obveznosti, ki prepovedujejo agresijo, kolonialno dominacijo, genocid, suženjstvo, apartheid in podobno. Razlika med mednarodnimi delikti in mednarodnimi zločini, poleg stopnjevanja, se kaže tudi v naravi njihovih škodljivih posledic. Mednarodni delikti posegajo v interese samo kršenih držav, medtem ko mednarodni zločini kršijo interese celotne mednarodne skupnosti, zelo pogosto pa tudi posameznikov.

Generalna skupščina je šele 14. 12. 1974 sprejela definicijo agresije, ki ima moč priporočila Varnostnemu svetu, da pri ravnanju v smislu člena 39 Listine dejanja, navedena v resoluciji, kvalificira kot napad oziroma agresijo. Po tej definiciji je agresija uporaba oborožene sile s strani države proti suverenosti, ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti druge države, ali uporaba oborožene sile, ki je na kakršen koli drug način nezdružljiva z Listino ZN.

Po tej definiciji agresijo med drugim predstavlja tudi napotitev oboroženih band, skupin, neregularnih vojakov ali plačancev s strani države ali v imenu države, ki proti drugi državi izvajajo akte oborožene sile, tako resne, da se izenačujejo z zgoraj omenjenimi akti, oziroma znatno sodelovanje države pri tem.

Varnostni svet ZN lahko odloči tudi, da druga dejanja predstavljajo agresijo. Resolucija nadalje poudarja, da nikakršni razlogi katere koli narave ne morejo služiti kot opravičilo za agresijo, ter da agresija povzroči mednarodno odgovornost, agresorski vojna pa predstavlja zločin proti mednarodnemu miru.

Ali je torej zdaj jasno, da je Srbija sodelovala v vojni in da »v sodbi obstaja mednarodni oboroženi spopad«. Dejanja, navedena v sodbi Stanišiću in Simatoviću, predstavljajo agresijo. Ni nujno, da to v sodbi dobesedno piše. Zato imamo definicijo agresije, iz katere izpeljemo sklep. Praviloma država odgovarja za dejanja svojih organov le pri opravljanju njihovih funkcij. Ko pooblaščena oseba ne deluje v imenu svoje države, ampak v osebnem ali drugem svojstvu, takrat po mednarodnem pravu dejanje te osebe ni dejanje države in država zanj ni odgovorna.

Država prav tako ne odgovarja za dejanja nepooblaščenih posameznikov ali skupin, ki niso njeni funkcionarji in ki delujejo v osebnem svojstvu.

Da zaključimo in zelo jasno povemo gospe Tromp, da iz sodbe Stanišiću in Simatoviću izhaja sklep, da je Srbija izvedla agresijo na Bosno in Hercegovino, da je v Bosni in Hercegovini potekal mednarodni oboroženi spopad, da je Srbija odgovorna za agresijo in vojne zločine, ki so jih storili njeni organi oziroma pooblaščene osebe, kot sta Simatović in Stanišić.

Glede revizije sodbe, ki jo je izrekel Mednarodno sodišče pravice in s katero je ugotovilo odgovornost Srbije za genocid v Srebrenici, ker ni preprečila genocida, čeprav bi ga lahko, je Nevenka Tromp izjavila, da revizije ni mogoče ponovno sprožiti. In ima prav. In to vsi vemo. Toda njena izjava, »Lahko bi šli na ZN, jim povedali, da jih je politično vodstvo prevaralo Bošnjake«, ki je dejansko odgovor na vprašanje, kaj bi se lahko storilo v zvezi s tem vprašanjem v mednarodni skupnosti, govori o tem, da njenih izjav v zvezi s tem vprašanjem sploh ne gre jemati resno.

Združeni narodi in njihovi organi niso nikakršni vaški klubi, kjer bi se lahko tako nastopalo. Obstajajo zelo jasne procedure in odgovornost držav in njenih organov. In to, da je Bosna in Hercegovina dobila, s pomočjo mednarodne skupnosti, takšen ustav, ki praktično ne omogoča sprejetja odločitve o vložitvi zahteve za revizijo, kot jo je zahtevalo Mednarodno sodišče, je drugo vprašanje in za drugo analizo.