Od Železarne do namenske industrije: Načrtno rušenje industrije BiH

(Patria) - Težka industrija Bosne in Hercegovine, desetletja veljana za hrbtenico gospodarskega razvoja in simbol suverenosti, doživlja najtežje trenutke.

V samo nekaj dneh je ukinitev Koksare v Lukavcu in prekinitev integralne proizvodnje jekla v Zenici zaznamovala konec zgodovinskega cikla, piše Istraga.ba.

Koksara v Lukavcu (GIKIL) je uradno vstopila v fazo likvidacije, s čimer je okoli 800 delavcev ostalo brez dela. Skoraj istočasno je v Železarni Zenica ugasnila Visoka peč, s čimer se je končal proces proizvodnje jekla iz rude.

Ti izgubljeni niso zgolj tržna naključja, temveč neposredna posledica izostanka pravočasnega posredovanja države. Kritiki poudarjajo, da sta premier Nikšić in minister Lakić kljub jasnim signalom o propadanju dovolila, da sta ta velikana prišla do točke, s katere ni povratka.

Namesto da bi vlada energično posredovala pri iskanju strateških partnerjev ali sprejela sanacijske načrte, ki bi zaščitili delovna mesta, se je pristojno ministrstvo pod vodstvom Vedrana Lakića odzvalo reaktivno, dopuščajoč, da stečaj in likvidacija postaneta edina preostala možnost.

Poleg tega Vlada FBiH ni sprejela ukrepov za zaščito industrije BiH pred poceni tujo konkurenco. Na primer, podatki iz leta 2025 kažejo, da je uvoz betonskega jekla iz Turčije v primerjavi s štiriletnim povprečjem zrasel za neverjetnih 885 %.

Situacija v namenski industriji dodatno potrjuje tezo o zavestnem slabljenju strateškega sektorja. Drastičen padec izvoza za več kot 50 % v prvih treh mesecih letošnjega leta signalizira globoko krizo v tem sektorju.

Sramotno je, da v času, ko so evropske države preplavljene z denarjem za obrambo in ko so granate kalibra 155 mm v ogromnem povpraševanju, tako za ukrajinsko vojsko kot za evropske članice Nata, ki želijo zagotoviti zaloge v primeru vojne, velikani BiH, kot je Pretis, beležijo izgube.
Porazna je dejstvo, da je treba denar prenakazati iz Binasa, da bi se izplačale plače delavcem Pretisa in TRZ-ja.

Medtem ko pristojno ministrstvo napoveduje tovarno smodnika z naložbo vsega pet milijonov KM, strokovna javnost ostaja skeptična. Analitiki, blizu vojaški industriji, menijo, da so načrtovana sredstva nerealno nizka, in povlečejo vzporednico, da bi bil ta denar nezadosten celo za osnovno infrastrukturo, kot je asfaltiranje ceste in gradnja ograje okoli tovarne Pretis, kaj šele za gradnjo tovarne smodnika in nakup specializiranih strojev.

Prevladuje mnenje, da gre za politični manever z namenom pomiritve javnosti po vrsti neuspehov. S tem se poskuša prikriti dejstvo, da brez lastnega jekla, koksa in smodnika domača namenska industrija izgubi svojo osnovo in postane popolnoma odvisna od uvoženih komponent.

Z vidika zunanjega opazovalca ti procesi pod vodstvom kadrov SDP-ja ne izgledajo kot nesrečne okoliščine, temveč kot sinhronizirano slabljenje gospodarske in obrambne suverenosti Federacije BiH.

Likvidacija osnovne industrije, ukinitev termoelektrarn in propadanje namenske industrije vodijo k strateškemu razoroževanju bošnjaške večine v FBiH. Brez lastne surovinske baze in brez nadzora nad energenti, Federacija BiH pod upravljanjem tvega, da trajno izgubi status industrijskega dejavnika.

Slabljenje industrije BiH neposredno spreminja vojaško ravnotežje moči na Balkanu. Srbija agresivno krepi lastno namensko industrijo in želi biti absolutni voditelj pri izvozu orožja. Vsak neuspeh podjetij BiH pomeni manjšo konkurenco na trgih Bližnjega vzhoda in Afrike.

Prav tako slabljenje proizvodnje granat in smodnika v FBiH zmanjšuje obrambne zmogljivosti Bosne in Hercegovine, kar ustreza strateškim ciljem Beograda o "nevtralizaciji" vojaške sile Sarajeva. Hkrati Hrvaška, kot članica Nata, sledi standardom zavezništva, vendar ji ne ustreza močna in samostojna vojaška industrija v rokah bošnjaške večine v FBiH.

Nadzor nad viri, kot sta smodnik ali jeklo za granate, zagotavlja, da Sarajevo ne more samostojno delovati v kriznih situacijah brez opiranja na uvožene komponente, ki pogosto gredo preko hrvaških pristanišč ali iz Srbije.

Nedavna odločitev Srbije o začasni ustavitvi izvoza smodnika v Bosno in Hercegovino je razkrila ranljivost domačega sektorja, prisilila konjiški Igman k popolni ustavitvi proizvodnje streliva malega kalibra zaradi kritičnega pomanjkanja osnovnih surovin.

Slabljenje osnovne industrije (jeklo in koks) v BiH ustvarja vrzel, ki jo sosedje pripravljeno zapolnjujejo. Z ugasnitvijo zeniške Visoke peči in lukavačke Koksare BiH preneha biti proizvajalec in postane izključno uvoznik. To odpira prostor za podjetja iz regije, da nemoteno plasirajo svoje izdelke.

Če pogledamo širšo sliko, se je težko otresti vtisa, da smo priča zaključnemu dejanju scenarija, ki ga ni mogoče pripisati zgolj naključju ali nesposobnosti. Ukinitev osnovne industrije, energetski pritiski in pacifikacija namenskega sektorja izgledajo kot sinhronizirano slabljenje gospodarske in obrambne suverenosti Federacije BiH.