Od pozabe do pravice: Boj za spomin na bošnjaške žrtve vojne v Jezeru

(Patria) - V vaseh Ljoljići in Čerkazovići, občina Jezero, je bil danes obeležen 33. obletnica trpljenja Bošnjakov, umorjenih 10. septembra 1992. leta.

Verski program sta vodila odposlanec glavnega imama Medžlisa Islamske skupnosti Jajce prof. Zehrudin ef. Hadžić - Emin ef. Duranović, šejk Ramiz ef. Bećirović in lokalni imam Semin ef. Česo.

Na skromni in tihi slovesnosti, brez prisotnosti visokih predstavnikov oblasti, so se krajani Jezera in Čerkazovićev skupaj z nekdanjimi prebivalci vasi iz drugih mest zbrali, da bi se poklonili in spomnili žrtev.

Na žalost je tudi letos obeležitev minila skoraj neopaženo v širšem javnem prostoru.

Bošnjaki Jezera, še posebej povratniki v Ljoljiće in Čerkazoviće, že desetletja živijo z občutkom pozabe. Njihovo trpljenje, globoko vtisnjeno v spomin družin in lokalne skupnosti, se redko omenja na politični in družbeni ravni.

Edina institucionalna podpora prihaja od Medžlisa Islamske skupnosti Jajce in Občine Jajce, katere župan Edin Hozan redno obiskuje obeležitve. Skrbi pa izostanek višjih ravni oblasti iz Sarajeva in Banje Luke.



Postavlja se vprašanje: zakaj so Bošnjaki Jezera prepuščeni sami sebi? Zakaj žrtvam zločinov z dne 10. septembra 1992. leta ne nudimo dostojanstva, ki si ga zaslužijo?

Danes v Ljoljićih ne živi noben Bošnjak, medtem ko so v Čerkazovićih ostale le štiri družine. V Jezeru večinoma živijo starejši, mladih pa skoraj ni. Odsotnost politične skrbi in ignoriranje obletnic dodatno odvrača od povratka in obstoja Bošnjakov na tem območju.

Solidarnost do Bošnjakov s tega območja skorajda ne obstaja. Malo je tistih, ki obiskujejo dogodke v okviru Medžlisa Islamske skupnosti Jajce, ki zajema Jajce, Jezero in Šipovo.

Čeprav je bilo med petkovo pridigo poudarjeno, da je pomembno pokazati enotnost in izkazati spoštovanje do žrtev, se je le redkim uspelo zbrati in podpreti krajane vasi Čerkazovići in Ljoljići na ta žalosten dan.

Medtem ko politiki redno govorijo o pomenu spomina in skrbi za povratnike, praksa kaže nasprotno. Jezero ostaja simbol molka in pozabe. Ignoriranje trpljenja Bošnjakov ne le zanika bolečino preživelih, ampak pošilja jasno sporočilo, da njihovo trpljenje in spomin nista dovolj pomembna.

Pripadniki Vojske RS so bošnjaške civiliste iz vasi Ljoljići in Čerkazovići zbrali in jih odpeljali na lokacijo Tisovac, kjer so jih ustrelili. Ubitih je bilo 23 oseb, tri pa so preživele s težkimi ranami.

Med žrtvami so bili tudi otroci - najmlajši je bil devetletni Adis Zobić, najstarejša pa Faza Balešić (rojena 1918. leta).

Skupina približno deset oboroženih vojakov in policistov, ki jo je vodil Jovo Jandrić, je nasilno izgnala civiliste iz njihovih domov. Odvzeli so jim dragocenosti, jih pretepli in pod grožnjo smrti prisilili, da hodijo do Tisovca, kjer so jih ustrelili. Med ubitimi so bile ženske, otroci in starejši.

Skupna dženaza je bila 12. maja 1999. leta v Vincu, kjer je bilo pokopanih 19 žrtev. Posmrtni ostanki Adnana, Adama in Selvedina Karahodžića še niso bili najdeni.

Za ta zločin so potekali večletni sodni postopki. Mirko (Mile) Pekez je bil leta 2009 obsojen na 29 let zapora, vendar mu je bila kazen kasneje znižana na 20 let.



Njegov istoimenski Mirko (Špiro) Pekez in Milorad Savić sta bila prav tako obsojena, vendar sta bila leta 2019 izpuščena iz zapora zaradi uporabe napačnega kazenskega zakona.

Konec leta 2024 je Višje sodišče v Beogradu izdalo novo sodbo - Jovo Jandrić je bil obsojen na 13, Slobodan Pekez pa na 10 let zapora zaradi vojnega zločina nad 23 civilisti, med katerimi so bili štirje mladoletniki in deset žensk.

Fond za humanitarno pravo (FHP) je 25. februarja 2025 vložil kazensko ovadbo zoper Milorada Vukaševića, poveljnika Prve partizanske pešadijske brigade VRS, ter druge pripadnike te enote, zaradi umora 34 civilistov bošnjaške narodnosti v Jezeru, takratni občini Jajce, junija 1992. leta.

Med napadi 1. in 3. junija 1992. leta so sile VRS izvedle artilerijske in pehotne napade na območje Jezera. Večina prebivalcev se je uspela evakuirati s čolni čez Plivsko jezero, medtem ko so starejši državljani in tisti, ki niso želeli zapustiti svojih domov, ostali in bili ujeti.

Pripadniki brigade, pod poveljstvom Vukaševića, so sodelovali pri umoru 34 civilistov, med katerimi so bile ženske, starejši in trije mladoletniki.

Od skupno 57 žrtev iz Jezera, jih je bilo sedem otrok - ena deklica in šest dečkov. Še en deček je bil odpeljan na streljanje, vendar je preživel. Poleg umorov je bila uničena lastnina Bošnjakov, požgani so bili domovi in poslovni objekti, mošeja Sultan Bajazid pa je bila minirana do temeljev.

Čeprav je bil 5. junija 1992. leta ustanovljen odbor za preiskavo dogodkov, odgovornost za storjene zločine ni bila ugotovljena. Do danes se iščejo posmrtni ostanki večine žrtev, pred domačimi in mednarodnimi sodišči pa nihče ni odgovarjal.

Obeleževanje teh stradanj poteka vsako leto s centralno manifestacijo od 2. do 3. junija. V Čerkazovićih program organizirata Medžlis Islamske skupnosti Jajce in Združenje občanov "3. junij" iz Jezera.