Od Dodika za BiH je nevarnejša politika, ki jo zaznamujejo "otroške javne kuhinje" za begunce

Piše: Ernad Metaj

---

Bošnjaki bodo tu še dvajset let in jih ne bo več. Nasledili nas bodo drugi in upam, da bodo srečni! To na koncu dokumentarnega filma “Ostaj” izgovarja Đile, človek, ki se je iz bogate Švice vrnil v Srebrenico. Čudežno je preživel genocid. Krvniki niso dokončali dela, ker je bil pokrit s trupli svojih someščanov, vrženih v jamo.

Film je režirala francoska študentka montaže in scenarija v Bruslju, ki je skozi pretresljive portrete nekdanjih beguncev, ki so se vrnili na rodno grudo, spoznala, da tam težko obstanejo. Popravili so hiše, posadili rože, a avtorica sklepa, da se preteklost ne vrne, prihodnosti pa ni.

Begunci iz tega filma so državljani drugega razreda v svojem mestu, v svoji državi. Izključeni so iz političnega življenja, težko ali nikakor ne pridejo do zaposlitve, za njihove potomce je prihodnost negotova.

Te dni je medijski bum povzročila novica, da je v Bratuncu odprta prva javna kuhinja za dojenčke. Human gesta Združenja Obraduj nekoga, ki pa ne prinaša veselja glede prihodnosti obstoja beguncev v Podrinju. Kuhinja že ima 30 uporabnikov. Kolikor smo videli iz medijev, je največ beguncev. Srbske oblasti jih tako ali tako želijo pregnati, zato se je zgodil genocid, otroci, ki odraščajo brez dovolj hrane, ki ne vedo, da bi jih moralo obkrožati več medvedkov in drugih igrač, pa so sramota tudi za politične predstavnike Bošnjakov.

Otroška kuhinja je realnost, ki razkriva hinavščino bošnjaške politike, za lažnim domoljubjem katere se skriva nova izdaja BiH. Etnično čiščenje, ki se je začelo v vojni, se mirno končuje z blagoslovom politike iz Federacije BiH. Družine beguncev s tremi in več otroki ne bi smele priti v situacijo, da je njihova prehrana odvisna od javne kuhinje.

Morda bo kdo zdaj komentiral, da je bilo vedno revnih, kar je res, vendar to ne sme biti izgovor za oprostitev odgovornih, saj so preživelim žrtvam kot prihodnost ponudili trpljenje, negotovost, ker jih ponovno žrtvujejo za svoje politične dogovore. Starši malčkov, obsojeni, da otroke hranijo v javni kuhinji, so poraz bošnjaške politike, pa tudi dokaz, da večino njih RS ne zanima več kot matematika za osvojitev še enega mandata, od katerega se dobro živi.

Eksponent takšne politike je zagotovo Ramiz Salkić, ki je več kot desetletje prisoten v oblasti RS. V njegovih rastlinjakih bo kmalu spet vzklila solata, s katero se nam je pred kratkim hvalil preko družbenih omrežij. Ramiz je eden od številnih politikov, ki je lastno prihodnost in prihodnost svojih otrok videl v FBiH, medtem ko je kot politik ljudi prepričeval, da nikjer ni lepše kot na svojem ognjišču.

Med Salkićevo vladavino in politiko, ki jo uteleša, se je število beguncev v RS prepolovilo. Vedelo se je, da obnova hiše ni dovolj, da se življenje začne na novo. Idilične slike družine, srečne, ker ima hišo, kos obdelovalne zemlje in nekaj živine, so le romantična pravljica, ki danes živi le še v starih vestern filmih.

Uporabniki javne kuhinje za dojenčke so najboljša slika politike, ki je porabila več kot milijardo mark za vrnitev, ki se je za izbrane izkazala za vzdržno. Ostali so kolateralna škoda kriminalne hobotnice, ki je že zdavnaj izgubila obraz, ker je preko muk beguncev prala denar, ki bi lahko in bi moral vrniti življenje v požgane bošnjaške vasi. Številne hiše so obnovljene, a samevajo prazne. V mnoge se nikoli nihče ni niti nameraval vrniti, nekatere služijo kot vikendice, del dejanskih beguncev pa še nikoli ni dobil niti ustrezne strehe nad glavo.

Pričevala je prav javna kuhinja za dojenčke skozi izpovedi svojih novih uporabnikov. Po trije in več otroci odraščajo v objektih, ki zamakajo, ni znano, ali je hujša lakota ali vlaga, v kateri spijo.
Javna kuhinja za dojenčke je še ena kapitulacija lažnih domoljubov, ki se nikoli niso resnično borili za celovito BiH. Njihovi filmi so drugačni od filma francoske avtorice. S svojimi filmi skrivajo resnico. Čez dvajset let v RS ne bo Bošnjakov. Stari bodo umrli, generacije, ki se bodo vzgojile v javnih kuhinjah, pa ne bodo želele, da je to prihodnost njihovih otrok. In ne bodo.

Ljudje se bodo znašli, poraženka pa bo država. Edini rešitev za celovito BiH ni v politikah, ki bodo le kazale mišice Miloradu Dodiku. Vojne nikomur niso prinesle dobrega, niti z njimi ni bilo mogoče uničiti celega naroda. Dokaz za to so begunci v RS, brez katerih iluzorna postaja zgodba tudi o celovitosti BiH. Zato so za rešitev države rešitev le modre in iskrene politike, ki znajo in hočejo ekonomsko opolnomočiti ljudi. Denarja je bilo vedno več kot modrosti in iskrenosti.