Od Daytona do bošnjaškega geta "Dobrodošli – Welcome"

Trije razlagi aneksa IV Daytonskega mirovnega sporazuma so s sklepi Ustavnega sodišča BiH ustvarili dobro podlago za njegovo nadgradnjo, celo za sprejetje nove ustave Bosne in Hercegovine. Gre za sklepe v zadevah: konstitutivnosti vseh narodov na celotnem območju BiH, državnega premoženja in neustavnosti 9. januarja kot državnega praznika Republike Srbske.
Razlage Ustavnega sodišča BiH v teh zadevah niso bile izvedene, pretočile so se v bh. stvarnost in na koncu omogočile ohranitev obstoječih neustavnih stanj. 
Bh. administrativni aranžmaji, entitete in kantoni so ohranjali in nepovratno gradili strukturo etničnih ekskluzivnosti. Ustavne spremembe se dejansko niso vidno zgodile, vendar so procesi močnih etno-avtonomij dosegali svoje cilje, zato je BiH živela drugo ustavno stvarnost, oddaljeno in v nasprotju s črko in duhom Daytona.
 

Zaključnemu dejanju teh pogubnih procesov, ki v danem trenutku grozijo, da se bodo pretočili v nepovratno novo ustavno stanje, smo priča teh dneh!
 

Novalićeva vlada FBiH je v javno obravnavo poslala osnutek predloga zakona o gozdovih FBiH. Člen 45 tega akta glasi:
1. Gozdovi in gozdna zemljišča so v lasti države (v nadaljnjem besedilu državni gozdovi) in v lasti fizičnih in pravnih oseb (v nadaljnjem besedilu zasebni gozdovi)
2. Državni gozdovi so v lasti FBiH
3. Kadar bo z zakonom BiH vprašanje lastništva na državnem gozdu urejeno drugače glede na določbe odstavka 2. tega člena, se bodo uporabljale določbe zakona BiH. 

Lastniška medentitetna delitev javnih dobrin vseh državljanov Bosne in Hercegovine je konec suverenosti in teritorialne celovitosti države BiH. Lastniško samoprenos javnih dobrin na entitete vzpostavlja nepovratno zemljiškoknjižno mejo med entitetami, jih uvaja v kapaciteto močnih suverenih aranžmajev z opredelitvami novonastalih držav.
 

Daytonska Bosna in Hercegovina postaja nepovratno izgubljena priložnost za reintegracijo in obnovo bosanske državnosti. Daleč sem od misli, da je ubogi Novalić vzrok tem rešitvam. Verjetneje je, da je bošnjaška politika zašla pri nameri ohranitve lastne partijske moči, zato je »pokajniško« privolila v branje lastnega poraza z evfemizmom kompromisa.

Končno se uresničujejo projekti etno-teritorialnih enot v BiH.

Zvezna zakonska rešitev je le prepis Zakona o gozdovih Republike Srbske (ki nikoli ni bil ustavno izpodbijan, čeprav je zagotovo rušljiv po črki Daytona), ki je enako zakonsko rešitev sprejel že leta 2012.
Velja povedati, da so rešitve iz Zakona Republike Srbske prav tiste, ki jih je Karadžić-Krajišnik določil z Zakonom o gozdovih že 31.5.1994. Slutiti je, da bodo do končnega sprejetja zveznega zakona tudi kantoni pridobili lastništvo na gozdnih zemljiščih.

Nekako čudno bi lahko postal tudi teritorij Federacije le prosti seštevek lastništva ločenih etno enot Bošnjakov in Hrvatov.

Pomanjkanje kakršnih koli reakcij na te procese s strani mednarodne skupnosti je treba brati kot »uspešno dogovarjanje strani v BiH«, kar je v zadnjem času tudi zvita mantra. Teritorij aranžmajev v BiH (entitet in kantonov) ni enoznačnost z lastništvom na tem teritoriju, kar je nedvomno potrdila tudi sodba Ustavnega sodišča o državnem premoženju.

Naravni viri in javna dobra BiH po ustavi niso in ne morejo biti le lastnina ljudi v katerem koli entitetu ali kantonu. Za temi neustavnimi, a sprejetimi rešitvami je lahko le netransparenten in močan dogovor najpomembnejših političnih igralcev v BiH. Jaz bi jih iskal med povzročitelji in sledilci Prudskega sporazuma in Banjaluškega dogovora.

Če se bodo načrtovane zakonske rešitve uresničile, bo vertikalna projekcija takšne BiH končno postavila bosanske muslimane, Bošnjake, v zemljiško geto. Razdeljeni v tri enklave: Bosanska Krajina, Goražde in Srednja Bosna, v zelo kratkih zgodovinskih obdobjih postanejo lahek plen regionalnih turbulenc. 
Na vratih vstopa v bošnjaško zemljiško nahijo bo kmalu pisalo »Welcome to the Bosnian muslim ghetto.«