Očajniško iskanje sostorilca

Eno od vprašanj, na katero od oktobra iščem odgovor, je: Zakaj je Bh. blok z vzkliki, da "ne bo z SDA", obudil skorajda umrlega BI in omogočil smrtno ranjenemu FR, da se popolnoma opomore in si s tem odrekel celo možnost, da postane dejavnik odločanja, četudi kot močna ali vsaj konstruktivna opozicija? 

In ne le to – čeprav je to najresnejši spregled(?) – ampak so šibke kohezijske vezi, na katere sem že opozarjal s metaforo bodljikavih sujet – dodatno oslabili do mere, da je ŽK, ki mu kljub neštetim napakam in slabim navadam... vse oproščeno, celo pri najbolj tradicionalnih Bošnjakih-muslimanih, v nekem trenutku postal ključna osebnost, ki bi "v težkem in zapletenem zgodovinskem trenutku prevzel odgovornost za vstop v težko politično situacijo" z BI moral prevzeti odgovornost za težke odločitve, ki jih bo ta v doglednem času moral sprejemati?! In ne le to... Domnevno zaradi enotnosti Bh. bloka in notranje zvestobe – ali pa kave, ki je bila v zadnjem trenutku odpovedana? – ponovno omogočiti FR in sodelavcem nepričakovano(?) zmago na politični loteriji, da postanejo srečni sokrivci-rešitelji države, naroda... vsega. In ne le to... politika "bolje junaško popustiti kot strahopetno zmagati" in obratno, ki se v veliki meri spominja alanfordovskih modrovanj tipa "Bolje je biti bogat in zdrav, ker če si reven, ti je vseeno, da si bolan"... je izjemno priljubljen način medstrankarskega komuniciranja v Bosni in Hercegovini. Na eni strani glasni in sladki pozivi k rešitvi in obrambi države(!) – omemba domoljubne dolžnosti se vsekakor ujema s stalnim in neprestanim spominjanjem vojne, najstrašnejše epizode v življenjih stotisočev in milijonov ljudi, kar kaže, da obstajajo tisti, ki so pripravljeni ponovno vojskovati, da bi ohranili oblast in tisto, kar jim je oblast omogočila – začinjeno z gotovostjo razpisov vseh velikosti in za vse žepe... No, da ne bo pomote, da se vse vrti samo okoli denarja – ni vse v denarju, nekaj je tudi v tem, kako ga pridobiti in obdržati.

Še nedavno bi me vsakič, ko je BI ali ŠDŽ ali HG ali AO (slednji je minister temeljitega in kronanega ministrstva v VM, ministrstva za civilne zadeve, na katerem skoraj dobesedno stoji država, ki so ga pred kratkim z nogo vrgli iz zadružne kmetije, medžlisa IZ ali OO SDA, nisem prepričan, in eden od peterice najpametnejših in najvplivnejših Bošnjakov)... rekel "mi Bošnjaki"... me jeza spreletela, odnedavno pa me spreletava, ko slišim najnovejšo floskulo "široka koalicija"... Najprej, tisto "mi", če je kdaj obstajalo, je prenehalo (obstajati) v trenutku, ko so postali "oni", mi pa smo ostali "mi"; na srečo tega že zdavnaj ne počnejo več. Odnedavno, še posebej s premiki na regionalni sceni in srečanji na globalni, me spreletava, ko slišim pojem široka koalicija... 

Čemu nenadoma (od oktobra) sklicati široko koalicijo? Je to res gospodska ponudba za skupno delovanje na poti k boljšemu, zapolnjevanje pretanjenih vrst ali iskanje sostorilca ali raje sokrivca za nekaj, kar se valja za hribom? Bilo bi veliko enostavneje, če bi stvari v politiki delovale tako, kot delujejo v ekonomiji... tam so dogovori in soglasja ultimativno prepovedani. Z drugimi besedami, obstoj konkurence vsakogar, ki nekaj proizvaja in prodaja, sili, da kupcem nenehno ponuja izdelke, ki so bodisi boljši, bodisi cenejši, bodisi bolj zaželeni... takšni, kot jih ljudje želijo kupiti in kot so jih pripravljeni plačati, vendar po dejanski tržni ceni, določeni z razmerjem med ponudbo in povpraševanjem. Monopol nikoli ni dober, v oblasti pa se prej ali slej "odbije od glave". Ampak o tem drugič.

Vlast na državni ravni je prepuščena SNSD-ju in HDZ-ju, na ravni FBiH pa oblast nikoli ni zapustila rok HDZ-ja... Oblast v RS se vzpostavlja po avtomatizmu, v FBiH le, če DČ da toliko, kolikor zahteva, v BiH pa nekako ali nikakor. Hrvaška od lani dela težave tam, kjer jih je, in tam, kjer jih ni, HNS prav tako... Turčija pa financira dve hitri cesti na Balkanu, obe čez Drino. NATO je oddaljen, kolikor je EU, maksimalno, kar si lahko obetamo, je MAP, kar zadeva EU, niti toliko. Celo njim smo poskusili prodati meglo, izogibajoč se odgovoru na vsaj dvajset vprašanj. Vse kaže, da je po makedonsko-grškem dogovoru o spremembi imena končan tudi srbsko-kosovski dogovor o izmenjavi ozemlja, le da nihče ne ve, kako naj to sporoči, zato iščejo žrtvenega kozla. Albanija in Kosovo ukinjata mejo, v Črni gori se vse maje, niti Črna gora kot celota pa ne deluje posebej stabilno... Kaj se nam pripravlja? 

Ali nam to razkrivata Christian Schwarz-Schilling in Bogić Bogićević? V devetdesetih letih se je vse začelo z Memorandumom SANU. Nacionalne stranke so zmagale na volitvah. Težko je razumljivo, da po krvavi vojni, Srebrenici in Daytonu ponovno oblast imajo iste, nacionalne stranke. Če so isti akterji, rezultati ne morejo biti drugačni niti danes. Kljub vsemu mislim, da vojne ne bo. Drugi memorandum SANU predstavlja jasna navodila, kako razbiti BiH. Prvo navodilo je bilo organiziranje obrambe obtožencev v Haagu. Nato so zahtevali, da se na vse možne načine prepreči oblikovanje državnih institucij, pod izgovorom, da so nepotrebne in drage. Zahtevali so, da se ime BiH ne omenja, temveč da se govori RS in ostali deli. Ničesar skupnega se ni smelo podpreti, celo športa ne. Nato naj bi minil določen čas, da bi se RS pripojila Srbiji in to bi bil uresničitev končnega cilja.“ 

Kolikor sem poskušal, nisem uspel iz ušes izgnati izjave enega od nekdanjih najpomembnejših ljudi v tej državi, ki je ob osvrtu na lastno in delo svojih kolegov v zadnjih skoraj tridesetih letih pomembno poudaril, da so oni Bosni in Hercegovini "zagotovili naslov v Združenih narodih", za ostalo pa naj poskrbijo prihodnje generacije. 

Kaj če ne gre samo za RS, ampak za celotno BiH?