Obnova tožbe za genocid: Zakaj se pravica ne vrača na kraj zločina

Piše Sead Omeragić

Po napovedi obnove tožbe BiH proti Srbiji za genocid, s vseh strani prihajajo grožnje, zahteve in nasveti, naj se opusti. Tistim, ki to zemljo čutijo kot svojo domovino, pritisk nikoli ni prenehal. Kazal se je v najhujši obliki v večletnih, skorajda vsakodnevnih zahtevah Milorada Dodika in Dragana Čovića po delitvi te države. Etnicna čiščenja za te delitve so se končala z zločini, ki se še sodijo. Končna pravica se pričakuje pred mednarodnimi sodišči v več procesih. Pravno je nevzdržno zahtevati delitve te države pred koncem ključnih procesov, ki potekajo pred sodiščem v Haagu?

Ta država se strateško slabi in uničuje, da bi se preprečilo izvajanje kakršnekoli pravice po sodbah mednarodnih sodišč. Tako kot je bilo do sedaj. Kajti vse evropske države so sprejele resolucije o Srebrenici. Tudi Evropski parlament je resolucijo sprejel skoraj soglasno in 11. julij razglasil za dan spomina na genocid v Srebrenici. Sprejela sta jo parlament Kanade in kongres Združenih držav Amerike. 

Delno, površno in kalkulantsko je resolucijo obravnavala skupščina Srbije.

Edini državni parlament, ki ni sprejel resolucije o Srebrenici, je ta v Bosni in Hercegovini.

Ko je bila nedavno pred ZN-om sprejeta resolucija o Srebrenici, jo je z vetom preprečila Rusija. V vse učbenike za otroke sveta bi se moral zapisati resnica o genocidu v BiH. Ni šlo, zahvaljujoč temu, da je Rusija z vetom preprečila pravico. Premier Srbije Vučić je pokazal hvaležnost za to potezo Rusije in potrdil, da je za to lobiral pri Rusih. Kaj je ostalo kot dolg za ta veto?

Obnova tožbe je pred par dnevi bojkotirana v Predsedstvu BiH. Čović in Ivanić sta zavrnila podporo obnovi tožbe. Nič nenavadnega, pravica za Srebrenico je že bojkotirana v Parlamentu BiH.

Če srbska in hrvaška stran zanikata sodbo Svetovnega sodišča pravice, to tretjega naroda potiska v nov zahtevek po pravici. Bošnjaški politiki niso smeli čakati polnih deset let, da bi nekaj ukrenili. Nase so prevzeli resno odgovornost za ležeren odnos do pravice za žrtve.      

Vse to bi lahko in se je moralo drugače.

Če v odnosih znotraj BiH ni mogoče imeti enotnega stališča do sodbe Svetovnega sodišča pravice, potem pravice ni. Dejansko je je povsod v Evropi in po svetu v civiliziranih in demokratičnih državah sveta. Le da ni ne resnice ne pravice na kraju zločina.  

Problem je veliko resnejši in zadeva skupno usodo, nas Bošnjakov, in naše sosede, bosanske Srbe in bosanske Hrvate. Propaganje te države se dogaja zaradi stalnega bojkota politik, ki zelo poslušno delajo za sosednje režime. Ali naši sosedje vidijo, da popolnoma prevzemajo nase tudi tujo krivdo? In da bodo popolnoma prevzeli tudi posledice mednarodnih sodb. 

Zato se dirigirano ustvarja nered znotraj BiH, deli se, federalizira in decentralizira ta država, da bi se v prihodnosti preprečile ali omilile posledice mednarodne pravice. To je mogoče le, če se uniči tisto državotvorno, ki ima pravico in možnost zahtevati najobičajnejšo, najnaravnejšo človeško pravico za zločin genocida. Vsi udarci in rušenja države, ki jih desetletja vodijo takšni kot Dodik in Čović, so bili vsiljeni od zunaj, da bi se preprečila končna pravica za Bosno in Hercegovino in začelo živeti njeno prihodnost. 

Institucionalno zanikanje genocida v Srebrenici je dokaz tragične biti zahtev Evropskega parlamenta o potrebi federalizacije in decentralizacije te države.

Preprosto institucionalno zanikanje genocida v Srebrenici je tragičen dokaz, kako zelo je ta država domnevno unitarna. Največji dokaz o tem, koliko so dejansko ogrožene nacionalne pravice tistih, ki tako enostavno v institucijah te države lahko preprečijo celo mednarodno pravico.