O nekaterih tragičnih zmotah glede sodbe šestorki v Haagu

O sodbi Šestorki, ki je poskušala ustvariti tako imenovano Herceg-Bosno, bi se dalo pisati zelo veliko, z različnih vidikov, kot se o tem že piše in govori z raznolikih političnih, ideoloških in drugih stališč (tako tudi teoloških), z neenotnimi toni, med katerimi prevladujejo visoki toni. Zaradi tega preobilja se mi zdi vredno izpostaviti le nekaj poudarkov, na katere me je spodbudil medijski poplav komentarjev, v katerih sem opazil resne zgrešene poteze ali deformacije bistva stvari.

Najprej pa je treba reči – da bi se izognili nesporazumom – da je bila hrvaška politika devetdesetih let nekonzistentna do BiH. Sodišče je ugotovilo – očitno pravilno, argumentirano – da je Vojska Republike Hrvaške delovala (agresivno) v BiH. To vemo tudi mi, ki smo bili tukaj. Vendar pa je Hrvaška sprejela veliko število beguncev iz BiH, iz BiH se je PREKO HRVAŠKE (Split in drugi) odhajalo v svet, Bosanska krajina je bila, kolikor vem, uspešno osvobojena zahvaljujoč tudi podpori HV, itd. Vendar pa dejstva/dejstva, da so bili v BiH storjeni strašni zločini nad Bošnjaki s strani HVO in HV, da so bili uničeni celotni mesti in naselja, da so bili ustanovljeni koncentracijski taborišči za zlorabo Bošnjakov itd., ni mogoče ignorirati. Ti zločini so bili storjeni institucionalno, kot del strategije in politike. S tem se morata soočiti javnost in današnja politika. In prav tukaj se pojavlja prvi poudarek, na katerega želim opozoriti.

1. Mediji so polni komentarjev, celo vztrajanj, kako je bila sodba v sredo izrečena posameznikom, individuumom. To se poudarja zato, da bi se reklo, da NI KRIV NAROD. Resnica je, da nikoli in nikjer ne more biti kriv en narod, niti se ne more soditi narodu, vendar se ne smemo pasti v drugo past, da bi se izognili tej prvi. Namreč, Prlić in ostali (Šestorka) niso bili na sojenju in jim ni bila izrečena sodba kot individuumom, posameznikom, ampak kot stvarnim, efektivnim INSTITUCIJAM, oziroma voditeljem institucij, v imenu katerih so izvrševali zločine. To je bistvena razlika! To še vedno ne pomeni, da je kriv narod (v tem primeru hrvaški), ampak sodilo se je INSTITUCIJAM (vojska, policija, vodstvo Herceg-Bosne itd.). To je pravo stanje stvari.

2. Mediji in aktualni politiki nenehno postavljajo lažno dilemo, kot retorično vprašanje: koliko takšne sodbe prispevajo k spravi med narodi, s tem vprašanjem sugerirajo, da sploh ne prispevajo k temu, ampak ravno nasprotno. Kako bi moralo sodišče (katero koli) delovati, da bi prispevalo k spravi med narodi?! Da bi iz vsakega naroda našlo enako število obtoženih?! Sodišče ima nalogo, da UGOTOVI RESNICO, PRAVNE DEJSTVA, prav ta pa naj bi bila, in tudi so, edini temelj za spravo, pod pogojem, da imamo, vsaj danes, po vseh strašnih izkušnjah, normalne politike, ki delajo na ideološki „dekontaminaciji“ kolektivne zavesti, zgodovine in sedanjosti. Sodišče ne sme in ne more ponarejati dejanskega stanja, da bi nekatere, domnevno, motiviralo k akciji sprave. Njih, pravzaprav, sploh ne gre za spravo, ker profitirajo na konfliktu.

3. Vedno z velikim žaljenjem pišem, da tudi v teh zadnjih letih aktualno politično vodstvo HDZ na Hrvaškem kontinuirano izvaja nekakšno politično agresijo na BiH. Spomnimo se vpadov hrvaških uradnikov v Stolac, Plenkovićevih obiskov, kjer obiskuje „hrvaške kraje“ v BiH, obhajajoč Sarajevo itd. Tega je kar precej. To je popolnoma napačno in nimalo prijateljsko obnašanje voditeljev HDZ iz Hrvaške, ki jih sploh ne poistovetim s tem vodstvom, še posebej pa ne z narodom kot celoto. Z takšnimi diplomatsko-agresivnimi vpadi se demonstrira kontinuiteta nečastnih namenov in ciljev iz devetdesetih. Zakaj ne prenehajo s tem?!

4. Prav tam je bistvo! Vsi ti narodi v BiH lahko gredo naprej (cela BiH) samo pod enim pogojem: da politične „elite“ sprejmejo zgodovinsko in to haško pravniško realnost, ter da – in to je pri vsem najpomembnejše! – delujejo vsak v svojem narodu, institucionalno in vztrajno, dolgoročno, tako da njihovi narodi spoznajo in sprejmejo, da so bili storjeni strašni grehi in da se po takem spoznanju gre naprej, ker samo skupaj, nekonfrontirani, lahko gremo v skupen napredek. Namesto tega, politične „elite“ iz ljudi, ki so kot predstavniki (njihovih) institucij, storili zločine, delajo žrtve in heroje (spomnimo se plakata MLADIĆU, TI SI NAŠ HEROJ!). S tem ta politika še naprej onesnažuje – oprostite: zastruplja zavest – velikega dela narodov in prav oni s takšnim obnašanjem preprečujejo spravo in skupen premik naprej, izkorak v skupno rešitev. Hkrati pa znaten del narodov slavi tudi te obolele politike, ki zločince slavijo kot heroje. To so totalni paradoksi obolelih družb. Poglejmo, kako so Nemci postali zdrav narod: generacije so vztrajno, na vsakem koraku in ob vsaki priložnosti, sistematično, sprejemali krivdo za holokavst in drugo svetovno vojno na splošno. Tako so osvobodili, razbremenili številne svoje generacije. To je velik narod! Ti tukajšnji naši pa delajo ravno nasprotno: svoje zločince slavijo, jih blagoslavljajo, tako politično kot versko – kot svetnike, žrtve, kot heroje... To je tisti usodni korak, s katerim se preprečuje sprava, ne pa haške sodbe.

In kar je najhuje: s tem se te in prihodnje generacije ne razbremenjujejo odgovornosti svojih prednikov, ampak se prav s tem opozarjajo, da še vedno ni vse končano, da smo psihološko še vedno v vojni in da mora biti narod/narodi pripravljen na nekatere nove tukajšnje vojne.

Jaz to imenujem demonijo politike.