Gre za bosanstvo!

Pišeta: Senadin Lavić in Slaven Kovačević

Diskurs o bosanstvu je tema vseh tem v Bosni. V tem diskurzu gre za Bosno in za to, kar postojanje Bosne prinaša s seboj. To je diskurz, ki epohalno določa in ločuje preteklost od prihodnosti Bosne. Diskurs se tiče politike, in sicer državne politike, zato ga ne smemo zmanjševati na kulturno-psihološko raven etnične in verske identitete posameznikov in skupin! V njem se operira s konceptom naroda kot skupnosti enakopravnih državljanov, ki pripadajo svoji državi in kjer ime države, kot je praksa v demokratičnem svetu, dejansko določa tudi ime naroda. Ta narod ne govori o narodih ali etničnih skupinah, katerih kulturne oznake tvorijo identiteto v zgodovini, saj gre vendarle za popolnoma različne pojme.

Dejansko sodobna politična praksa, tista v demokratičnih državah, jasno govori, da narod kot skupnost enakopravnih državljanov v svojem območju vsebuje tudi različne etnične in verske identitete, kot izraz temeljnih svoboščin prav teh enakopravnih državljanov, ki tvorijo svoj narod. Kot primer lahko vzamemo Avstralijo ali Ameriko, v katerih obstaja več kot sto različnih etničnih skupin (narodov), vendar so vsi del avstralskega ali ameriškega naroda.

Zakaj se onemogoča diskurs o bosanstvu?

V ta diskurs se vnašajo etnične in verske naracije, bodisi iz nevednosti bodisi zaradi načrtnega oviranja vsega, kar je bosansko, s ciljem popolne in dokončne etnične razdeljenosti te države. V diskurs se zapletajo politiki, duhovniki, akademiki, profesorji, znani in neznani, poznavalci in nepoznavalci, različni interesenti, špekulanti, protibosanske sile, memorandumski papagaji… Vsi se kot nekako skrbijo za narod in njegovo blagostanje, v resnici pa je ta isti narod predmet njihovih manipulacij in neomejenega izkoriščanja.

Nekateri udeleženci v pogovoru o bosanstvu izenačujejo etniciteto in narodnost ter popolnoma uničujejo razliko, kar je zelo napačno v teoretskem in praktičnem smislu. Zanje je islam glavno opredelitev Bošnjakov, katoličanstvo pri Hrvatih in pravoslavje pri Srbih, torej se njihova verska razsežnost potiska v prvi plan, potisnjeno pa je mnoštvo drugih identitetnih značilnosti, ki so enako pomembne. Kako na primer gradijo hiše, opisujejo svet v jezikovnih oblikah, urejajo institucije, povzdigujejo družino, sodelujejo v znanstvenem in kulturnem ustvarjanju, skrbijo za premoženje ali okolje, ali kako se odnosijo do moških in kako do ženskih oseb v svojem bitju, nato kako se odnosijo do drugih etničnih skupin (narodov) in podobno. V fevdalni sliki sveta se nenehno poudarja verska zavest in položaj človeka kot podanika nekega gospodarja. Ta srednjeveški red zavesti onemogoča premik v Moderno in njeno sprejemanje.

Pri mnogih govorcih je redukcionistična osnova. Poskušajo zmanjšati narod na eno vseobjemajočo razsežnost. Eni v imenu Bošnjak združujejo versko, etnično in narodno, drugi pa v imenu Bosanec poskušajo združiti etnično in narodno brez poudarjanja, a tudi brez izključevanja verskega.

Zakaj se duhovniki zapletajo v razpravo o narodu? Zakaj polpismeni politiki, trgovci z identitetami, sumljivi novinarji, priučeni voditelji, samooklicani voditelji “naroda” in podobni demagogi govorijo o narodu, a sploh ne razumejo evropske ideje naroda, ki temelji na zahodnodemokratičnih vrednotah? Zakaj se ne more razviti zavest o svobodnem državljanu? Je etnično tako hipnotično in celo opojno močno za ljudi, čeprav hipnoza in opojna sredstva človeka privedejo v nezavedno stanje?

Protibosanski militaristi in hujskači so izkoristili priložnost, da napadejo na reisa-ulemo ob njegovem nagovoru vernikov v Sapni na slovesnosti odprtja mošeje. Zelo agresivno in bahavo opozarjajo na stare zgodbe o “srbski zemlji” in omalovažujejo Bosno. Po drugi strani pa se reis-ul-ulema Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini boji, da nekdo ne bi zmedel bošnjaškega naroda. Mediji poročajo njegovo izjavo: “Mi smo Bošnjaki, nikakršni Bosanci”. Ta izjava ni natančna! Ni resnična in se ne nanaša na strukturo zgodovinskega stanja. Bosna in Hercegovina je suverena in neodvisna država! Vendar pa je tisto, kar nam je reis sporočil, veliko bolj resno. Ali sporoča med vrsticami, da profesorji, doktorji znanosti ali akademiki niso kos “narodu”, našim “babicam in dedkom”?

Torej, ali je sporočilo, da se med Bošnjaki ne bi smelo o vsem pogovarjati in da obstajajo uveljavljene resnice, katerih se mora vsak držati? Vendar je treba poudariti, da v okviru religije lahko obstajajo uveljavljene in nedvomne resnice vere, medtem ko v vsakdanjem življenju in družboslovju lahko obstaja samo veljavna argumentacija in ljubezen do razlag pojavov. In nič več! Zanimivo za družboslovno racionalnost je, kako nekdo spodbuja Bošnjake, da zavračajo soočenje s Moderno na ravni sodobnih znanj in se tako vključijo v svet življenja, ne pa da bežijo od njega.

Končno, treba je vprašati. Zakaj Bošnjaki ne bi poslušali profesorjev in akademske skupnosti? Zakaj bi morali Bošnjaki slepo poslušati “duhovniške glasove” v noči Balkana? Zakaj si ne bi smeli priznati, da mora bošnjaštvo slediti drzni BOSANSKI politiki – ne samo verskim “deklaracijam”? Od kod to nevarno podcenjevanje bosanske inteligence v 21. stoletju? Kdo bi poskušal ponovno “dresirati” bosansko in bošnjaško inteligenco in jo odstraniti z zgodovinske scene? Mora se končati epoha defetizma in pasiviziranja BOSANSKEGA uma in njegovo potiskanje. Predpogoj bosanskega identitete je razvoj humanistične in družboslovne misli v Bosni in Hercegovini!

Torej, tukaj gre za bosanstvo! Zato je treba poudariti, za čista računa, nihče ne more vzeti imena enemu narodu. Absolutno nihče! Seveda ga lahko prepove, kot je avstroogrska oblast z odlokom ukinila in prepovedala bosanski jezik, uvedla pa srbohrvaščino leta 1907. Vendar pa se država lahko vzame, zasede, razdeli, ukrade. Bosanstvo je konkretno vprašanje o bosanski državi in razkrinkava nevarno in “naivno” bošnjaško politiko, ki je pristajala na etnično-versko dogovarjanje in pogajanja o delitvi državnega ozemlja na “plemenska geta”. Nihče na tem svetu nima pravice pogajati se o delitvi Bosne!

Ko se zavrača bosanskohercegovski narod ali se njegovo obstajanje postavlja pod vprašaj, je to dejansko nevednost ali zavestno nesprejemanje suverene države. Če gre za zavestno zanikanje bosanske države-naroda, potem je stvar povsem jasna in to je scenarij hegemonističnega nesprejemanja obstoja Bosne. V osnovi vsiljenega spora okoli bosanstva, torej, gre za nesprejemanje in nepriznavanje bosanskohercegovske države ali suverene države Bosne in Hercegovine. Poleg tega, če v sodobnem, zahodnodemokratičnem svetu, h kateremu stremimo tako, da želimo postati članica Evropske unije in zveze NATO, v vseh državah državljani so nosilci suverenosti, kar je trajna in neizogibna vrednost, ali potem v vprašanju bosanskega naroda nekdo želi obrniti v narativ, da so etnične skupine (narodi) nosilci suverenosti, kar bi za obstoj države Bosne in Hercegovine bilo zelo nevarno.

Opazno je naslednje stanje. Na eni strani se papagajsko ponavlja, da je Bosna in Hercegovina “država treh narodov”, kar seveda pušča prostor za manipulacije, v katerih se prepozna skrita agenda za etnoteritorializacijo in etnično ločevanje po vseh vojnih zločinih, grozotah in preganjanjih prebivalstva. V primerjavi s to pozicijo superiorno stoji ideja državljanske družbe in države, ki jasno pravi – Bosna je država njenih državljanov.

Na drugi strani pa obstajajo glasniki etno-verske koncepcije “naroda”, za katere je “narod” razširjena biološka (krvna) skupnost, sorodstvena skupina, zraslo homogeno pleme, ki sledijo etničnemu fundamentalizmu in pri tem izigravajo “internacionaliste”, socialdemokrate, revolucionarje, postkomuniste, “socialistične sovjete”, kritike nacionalizma (a so skriti nacionalni redikulanti), evropsko avangardo in podobne zavajajoče oblike. Ti poleg tega, da ne vedo, se izdajajo za nekaj, kar niso!

Seveda, lahko govorimo tudi o tretji liniji papagajstva, ki pod narodom razume versko skupino in iz verske diference apriori določa narod. Iz verskih skupnosti so se razvili narodni identiteti in ti so postali skoraj “sveti” in nadnaravni. Na teh prostorih ta proces poteka od 19. stoletja s pomočjo verskih institucij in “epsko-tribalističnih” zgodovinarjev. Prevaranti etnopolitike in privrženci etnokracije, ki zelo močno profitirajo na etnicizmu, širijo govorice, da nekdo želi uničiti te narodne identitete in jih prisiliti, da sprejmejo nek drug identitet. To preprosto ni res, ker večplastnost vsakogaršnjega identitete ima del, v katerem narod zajema vse državljane svoje države, ki potem v okviru svojih temeljnih svoboščin, kot svobodni državljani, imajo možnost oblikovati, popraviti ali obdržati katerikoli drug sloj svojega identitete, bodisi verski, jezikovni ali kulturološki, česar jim nihče ne more vzeti!

Najbolj podla prevara etnicizma je tista, ki straši državljane z lažno trditvijo, da bosanstvo želi uničiti bošnjaštvo, srpstvo in hrvatstvo. Vendar to ni smisel bosanstva kot narodne ideje. Bosanstvo ne želi uničiti ali razvrednotiti narodnih / etničnih identitet posameznikov in skupin, ker bosanstvo ni narodnjaška ali etnična ideologija (četrta etnična skupina). Ne, nikakor! Bosanstvo je naš državljanski odnos do lastne države in spoštovanje vladavine prava v njej ter gradnja njene institucionalne vsebine. Bosanstvo ne zahteva od državljana, da se odpove svojim kulturno-psihološkim opredelitvam in identitetam, v katerih so locirani.

Vsi oni – in bošnjaški in srbski in hrvaški etno-strokovnjaki – namerno zanikujejo distinkcijo med narodom in nacijo kot različnimi oblikami družbenosti. V tem je vsebovana njihova deviantna oblika zavesti.

Toda – že obstaja bosanskohercegovski narod in ta se nikomur ne rabi dokazovati! Obstoj države Bosne in Hercegovine v svetovnem redu Združenih narodov jasno kaže na obstoj bosanskohercegovskega naroda. To ideja bosanstva poudarja in varuje.

Nekdo bi želel, da se mi zvedemo na zgolj Bošnjake, Hrvate, Srbe ali kako drugo narodno/etnično skupino in tako ostanemo zamrznjeni v svoji getoizirani identitetni strukturi, ki ne priznava države Bosne in Hercegovine kot suverene in neodvisne nacije. Zaprta družba v etnično-verskih dogmah predstavlja vrhunec zanemarjenosti, anakronizma, ahistoričnega svetovnega nazora, tribalizma, etnocentrizma in verskega fundamentalizma. To je tisto, na čemer se vzdržuje uničujoča protibosanska politika. Nasprotno temu mora biti jasna in vidna bosanska politika (ne pro-bosanska, temveč bosanska), ki temelji na obstoju bosanskega naroda, ki želi članstvo v Evropski uniji in zvezi NATO.

Na koncu, Bosanec sem po narodnosti ali državi-narodu Bosni in Hercegovini, Bošnjak, Hrvat, Srb, Črnogorec, Jud, Rom, Albanec (in tako naprej za vseh 20-tak etničnih skupnosti) pa sem po etniciteti, etnični pripadnosti ali naboru značilnosti, ki se zgodovinsko vežejo na etnično skupino ljudi, v kateri sem se rodil. Kdo bi se zaradi tega moral zbegati? Ali – komu je to lahko nejasno?

*Senadin Lavić je profesor na Fakulteti političkih znanosti UNSA, Slaven Kovačević pa svetovalec v Kabinetu člana Predsedstva Željka Komšića