Nove laži Karadžića: Ko se obsojeni zločinec predstavlja kot vojni humanist

V intervjuju za časopis Die Zeit, tednik, ki izhaja v Hamburgu, je Karadžić izjavil: „Edina napaka, ki sem jo naredil, je zadevala našo vojsko. Nenehno sem jih zadrževal, ker sem verjel tujcem in drugi propagandi. Tako sem jih preprečil, da bi dosegli še več na bojišču,“ je dejal Karadžić novinarjem.

Prof. dr. Marko Vešović je v desetinah besedil dokazoval nagnjenost Karadžića k laganju. Ob neki priložnosti ga je poimenoval Lažovan Karadžić. To se je kazalo v vojni, a Karadžić od laži ne odstopa niti v miru. Niti po dokazih o zločinu, piše novinska agencija Patria.  

V vseh pogajanjih v Ženevi je Karadžić zasedal prevladujoč položaj v odnosu do pogajalcev. Nenehno je trdil, da lahko osvoji karkoli si zaželi. Presenetljivo so mu mirovni posredniki verjeli v te nerealne konstrukcije.   

V intervjuju za BBC junija 1993 je Karadžić dejal, da je „Muslimanom bolje, da sprejmejo to, kar jim ponuja, sicer ne bodo dobili ničesar“.

Po zapisih Hrvoja Šarinića je Karadžić ob neki priložnosti rekel: „Če Muslimani ne sprejmejo, kar jim je ponujeno – jih je treba dotolči“. Spomnimo se tudi njegove grožnje z govornice Skupščine Republike BiH pred agresijo na BiH: „Muslimanov bi lahko zmanjkalo... ker se muslimanski narod ne more braniti“. „To bo pravi pokol“, je napovedal usodo Bošnjakov v še enem predvojnem pogovoru s pesnikom Gojkom Đogo. Vse to je dokazal nad civilnim prebivalstvom, za kar je bil obsojen na 40 let zapora.     

Desetkrat je Karadžić napovedoval končne ofenzive na Sarajevo, Bihać, Tuzlo. In nikoli mu ni uspelo narediti nič resnejšega, razen klati civiliste in povzročiti huda uničenja mest.

Bihać je bil brez streliva in hrane več kot tri leta, a ni padel. „Več jedo piščanci kot oni,“ je cinično dejal neki zahodni diplomat.

Nasprotno pa je Peti korpus Armije RBiH osvobajal ozemlja in se tako hranil in oboroževal. Karadžićeve ofenzive so propadale, čeprav so njegova upanja vedno rasla: „Malo mi, malo zima in Sarajevo bo naše,“ je izjavljal svoje vojaške strategije, zanašajoč se na izčrpavanje prebivalstva s težkimi in lačnimi sarajevskimi zimami. Absurdno je, da se en rasist in zločinec v verjetno naročenem intervjuju pretvarja, da je vojni humanist.

Posebej so mu propadale ofenzive na Brčko. Posavino je dobil s prevaro in dogovori Tuđmana in Miloševića. Na stotine je pričanj in dokazov ter desetine javnih prič o tej izdaji-predaji Posavine. Tudi v pogajanjih v Daytonu se je slišala izjava Miloševića: „Posavino sva s Franjom davno dogovorila“.  Samo z izdajo je lahko Radovan dobil dele Bosne in Hercegovine.

Njegova vojska, skupaj s 27 rednimi enotami Jugoslovanske vojske iz Srbije, stalno nameščenimi v BiH, po stalnih poročilih ZN o BiH, o čemer piše celo David Owen v svoji „Balkanski odiseji“, niso naredili ničesar v BiH, niti na koridorju pri Brčkem.

Kljub najhujšim ofenzivam, ki jih je izvajal, je vedno doživljal poraze od samo ene enote – brčanske Slavne 108. brigade. Ko je ob neki priložnosti na pogajanjih v Ženevi Karadžić dejal, da se je odločil osvojiti več velikih mest, med njimi Sarajevo in Bihać, mu je Alija Izetbegović odvrnil: „Koliko je široka tvoja država na koridorju pri Brčkem? Nekaj sto metrov. Kaj čakaš? Zakaj je ne razširiš?“

David Owen je opazil, da je Karadžić takrat nenadoma spremenil barvo obraza in utihnil. Od tega trenutka je tudi Owen začel s sumom obravnavati Karadžićevo nadutost, v katero je do takrat brezmejno verjel.

Napadi na Brčko

Ostalo bo zabeleženo, da je bila Karadžićeva država široka od 600 metrov do največ tri kilometre pri Brčkem. Vse ostalo so bile njegove laži. Njegov general Ratko Mladić je pri Brčkem izvedel štiri velike ofenzive. Julija 1993 je napadel s 68 tanki in oklepniki, z 11 tisoč pripadniki Vojske RS. Tudi takrat je utrpel strahovite izgube in opustil velike poskuse, da bi svojo državo pri Brčkem raztegnil več kot 3 kilometre.