Novi knjigi Ruždije Adžovića „Sebijini snovi“

Objavljena je nova knjiga sarajevskega novinarja in književnika Ruždije Adžovića „Sebijini snovi“. Gre za knjigo kratkih zgodb, ki govorijo o življenju ljudi, večinoma Bošnjakov, v Bosni in Hercegovini in Črni gori, o njihovih usodah, navadah, običajih...

Del polovice kratkih zgodb je postavljen v Podgorico, Tuzi, Bijelo Polje, Berane, Bihor, druga polovica pa v Sarajevo, Tuzlo in številne neimenovane bosanske čaršije.

- Knjiga kratkih zgodb „Sebijini snovi“ je nastala med mojim potovanjem po spominih in čustvenim „lebdenjem“ med moji dvema domovinama – Črno goro in Bosno in Hercegovino ter med Sarajevom in Podgorico. Zato se tudi v tej moji knjigi, kot že v mojem romanu „Ogrlica iz Šanliurfe“ in drugih knjigah, prepletata Črna gora in Bosna in Hercegovina, življenja in usode ljudi teh krajev.

Med mojim literarnim izražanjem, ki vse bolj prevzema primat nad mojim osnovnim poklicem – novinarstvom, se prepletata ti moji dve domovini: Črna gora, pridobljena z rojstvom, in Bosna in Hercegovina, izbrana domovina in nič manj pomembna v mojem življenju in čustvih – je izjavil Ruždija Adžović ob objavi knjige „Sebijini snovi“.

Recenziji za knjigo „Sebijini snovi“ sta napisala naš znani pisatelj, akademik Abdulah Sidran in črnogorski književnik, prof. dr. Novak Kilibarda.

To je peta knjiga Ruždije Adžovića. Njegov roman „Ogrlica iz Šanliurfe“ je preveden v turščino in bo kmalu objavljen v Ankari. Adžović je začel delati na novem romanu, kmalu pa dokončuje tudi knjigo o akademiku Muhamedu Filipoviću.

IZ RECENZIJ

Abdulah Sidran:

… V odnosu do bralca-literarnega strokovnjaka in njegove vojske izobraženih podpornikov in sledilcev, je še vedno dominantna in daljnosežnejša vojska bralcev, ki jim ni mar za literarne mode in trende, niti jih ne zanimajo specializirani teoretični problemi literarnih stilov in postopkov, temveč spoštujejo, ljubijo in berejo predvsem tisto, kar se jim zdi najbližje in najbolj podobno resničnemu življenju!

Takšna je ta knjiga Ruždije Adžovića, v obeh njenih bistvenih elementih: pravljičnem in folklornem („Vučko“), ter tradicionalno-realističnem, ki bi ga – če bi govorili o slikarstvu – morali imenovati hiperrealizem („Sebijini snovi“, „Usud ljepote“ itd.). Če vaše duše niso povsem otrpele za človeško nesrečo in bolečino, bodite pripravljeni, da boste trpeli in jokali nad usodo ene vaške mladenke, katere željo po študiju medicine v Sarajevu, osujeti očetova nedotakljiva odločitev, da jo „da v New York“ nekemu tamkajšnjemu rojakom, zavičajniku, „uspešnemu“ poslovnežu... A kaj potem!?

Novak Kilibarda:

Pomembna razsežnost Adžovićeve proze je tudi tematska zvestoba prostorom Črne gore in Bosne in Hercegovine, istojezičnim področjem, katerim pisatelj, tako duhovno kot fizično, pripada. Resnično, literarno delo Ruždije Adžovića v zbirki „Sebijini snovi“ sledi poti, po kateri kot prozni pisci hodita Ivo Andrić in Meša Selimović. To pa pomeni, da pisatelja Ruždije Adžovića ni prevzel prozni modernizem, ki je odmaknjen od duhovnosti etnosa, kateremu pripada.