Normalno, da ne more biti bolj noro

Če bi bilo sploh mogoče govoriti o enem ključnem problemu pri delovanju Bosne in Hercegovine, vsaj kot kompleksne skupnosti entitet, ki je konstitutivno razdeljena do skrajne funkcionalnosti, potem bi to zagotovo – pred in po vseh – bil problem premika oblasti iz (kakršnih koli že) institucij sistema v roke voditeljev političnih strank. Vrnitev oblasti in moči v institucije je prvi korak, ki ga je treba narediti na poti zagotavljanja ne le funkcionalnosti države in družbe, hkrati pa tudi vseeno zadnja stvar, ki jo bodo politični liki dopustili, da jim izpade iz rok! Se pravi, dobesedno si ni mogoče predstavljati situacije, v kateri bi se BI, MD in DČ (pa tudi ŽK in vsi ostali) prostovoljno in samovoljno odpovedali upravljanju – vladanju z vladanjem – (vseh) procesov v državi in jih prepustili uradnim institucijam sistema, ker ne znajo, ne morejo ali nočejo doseči dogovora. 

Namreč, več kot očitno je in ni več nobenega zdravo-razumsko sprejemljivega pojasnila za nefunkcionalnost države in družbe, razen da se imensko in priimkovno – celo, ne več niti strankarsko – poimenujejo glavni krivci. Sestanek 19 „voditeljev“ ali, kot ga je eden izmed njih pejorativno poimenoval, „BiH v malem“ (?!) je morda najboljši pokazatelj iztirjenosti bosanskohercegovske zgodbe. Sestajanje z obskurno skupino medsebojno „vojujočih“, ki se veselo objemajo in poljubljajo v vratove (ker obraza nimajo) ter si čestitajo mandate, namesto sestanka z uradnimi predstavniki institucij, nekega Predsedstva države, nekega predsedujočega Sveta ministrov in nekih premierjev entitetnih vlad ali predsednikov in članov predsedstev parlamentov in skupščin... celo predstavniki evropskih institucij legalizirajo in legitimirajo stanje: izvolili ste, gledajte! s tem, da si žrejo ramena in si prizadevajo bh. politike disciplinirati vsaj toliko, da ne širijo škode na preostalo Evropo v razmerju od ekološkega onesnaževanja do balkanizacije EU.

Sprejemanje nenormalne danosti ne naredi danosti normalne... Ali z drugimi besedami, dejstvo, da se en, dva, tri... ali devetnajst ljudi sprašuje, ali bo tri milijone ljudi začelo živeti ali se bo v najslabšem primeru ponovno začelo medsebojno pobijati, ni normalno, ampak je pokazatelj skrajne norosti, v katero smo zabredli. Ta problem se dodatno zaplete, ko celotna zgodba pade na samo dve črki... razen, da mu je bil dodan pomen, ki ga ni ničesar zaslužil – z neba je videti, da je moč ŽK dejansko nemoč BI. Toda to je dejansko manjši problem. 

Ne živimo od tega, ali se jih devetnajst dogovori o čemerkoli ali ne. Kakorkoli že bo, nam ne bo bolje, dokler ne rešimo resnejših problemov, njim pa ne bo slabše, četudi se noben problem nikoli ne reši... oni ne morejo, četudi bi hoteli, ostati brez dela. Zanje se bo vedno našlo nekaj od pet do sedem tisoč mark plus kakšni dodatki, le da bodo lahko preživeli in plačali položnice.
O resničnem problemu, ki bi nas vse moral zanimati, ker nas bo vse, danes ali jutri, lahko doletel, je treba spregovoriti z besedami, ki jih vsi razumejo. Problem je: zakaj policija ne odkriva in ne aretira morilcev? Zakaj tožilstvo ne preganja morilcev? Zakaj sodišče(a) ne obsodijo morilcev? Imajo ti ljudje otroke? Ali res mislijo, da se to ne more zgoditi tudi njihovim otrokom ali vnukom? 

Resnični problem je dejstvo, da je mogoče umoriti človeka in za to ne odgovarjati, ne pa opoziv ali zamenjava „komisarja“! Če bi imel vsaj poklicno vest, kaj šele moralno odgovornost, vprašanje njegove zamenjave nikoli ne bi prišlo na dnevni red katere koli komisije, preprosto zato, ker bi on že zdavnaj odstopil zaradi tega, ker ni bil sposoben organizirati in usmeriti svojih podrejenih, da bi odkrili, kdo je ubil dva njegova kolega. Resnični problem Bošnjakov so bošnjaški, Srbov srbski, Hrvatov pa hrvaški lažnivci, nasilneži, tatovi in morilci.

Resnični problem je nešteto obtoženih za najrazličnejša kazniva dejanja, ki izvoljeni sedijo po številnih skupščinah (zakonodajnih telesih!) in sprejemajo zakone, narekujejo pravila in postavljajo standarde. Skratka, dokler Srbi in Hrvati ne bodo spoznali, da njihovi sovražniki niso Bošnjaki – in tako v krogu – ampak Srbi, Hrvati in Bošnjaki, ki lažejo, kradejo in ubijajo v njihovem imenu, bomo živeli v naših problemih in z njimi, oni pa bodo uživali od naših problemov.