'Normalizacija' kot skrito in dobro zapakirano orožje uničenja BiH

• Normalizirano je rušenje, opustitev ali izdaja državnih institucij preko modela "dogovora narodov".

• "Normalizacija" je eminentno vsiljen proces, s katerim je ta družba ujeta in podrejena, s katerim je ustavljen njen razvoj in onemogočena vizija in mentalna slika države, ki želi živeti v skladu s standardi Zahoda.

Piše: Fuad Đidić

Vstopamo v zaključno fazo. To je faza normalizacije. Zdaj so vse karte na mizi. Nič več se ne skriva. Konflikt je končan. "Sprava narodov" je zaključena. Objavljen je konec vsake diplomatske igre.

Najprej je Dodik napovedal rešitev srbskega vprašanja skozi projekt "velike Srbije". Nato je Čović potrdil projekt rešitve "hrvaškega vprašanja" skozi fragmentacijo države in oblikovanje "tretjega entiteta". Zunanji minister Hrvaške Grlić Radman je ob 30. obletnici Daytonskega sporazuma izjavil, da je "dve šoli pod eno streho" zdaj model tudi "za celotno državo".

S temi izjavami je bil postavljen pika na i vsakemu skrivanju. Nič več ni v temi. Padle so vse maske. Celoten sistem bo deloval po principu apartheida, delitve, razlik do končnega razhoda. Tako pravijo t.i. "garanti Daytonskega sporazuma". V takšnem sistemu imajo vsi možnost izbrati svoje predstavnike. Dosežen je nov model v duhu konvencionalne besede "normalizacija".

Rušenje državnih institucij se dogaja pod plaščem te "normalizacije". Napadi na državo se normalizirajo, razredčujejo, tako da desne, radikalne politične sile uporabljajo državne institucije, da vsilijo norme, pravila, zakone, da disciplinirajo, izolirajo in kaznujejo. Normalizirano je rušenje, opustitev ali izdaja državnih institucij preko modela "dogovora narodov".

V državi ne obstaja dovolj inteligentna in močna opozicija, ki bi se energično uprla tem procesom. Bosanska politika je zmedena in sama, paradoksalno, prepričana, da se skozi proces "normalizacije" stanja brani, namesto da bi rušila to državo.

"Normalizacija" je posledica desetletnega slabljenja bosanskohercegovske družbe. To slabljenje se je najprej zgodilo v politiki, končuje pa se v socialni sferi in izkrivljenih individualnih prepričanjih in vrednotah. Pripeljani smo v stanje splošne družbene apatije in politične anestezije.

Kakršnakoli upanje v možnost sprememb v državi obstaja še le kot majhen impulz in kot iztrošen entuziazem. Vsaka bosanska ideja je razkrinkana. Odvzema se vsaka vizija na področju prenove idealov normalne, državljanske države. Marginalizirani so vsi akterji in procesi bosanskega, ključnim nosilcem teh idej, kot je Slaven Kovačević, pa se pošiljajo smrtne grožnje.

Radikalno desna politika v javnem bh. prostoru se počuti varno, nadmočno in udobno; spodbuja, mobilizira in angažira. V njenih rokah so mediji in "veliki" novinarji. Ima svojo javno terminologijo, kot npr. "sožitje" ali "skupne institucije". Je "prisega dneva". Njena najpomembnejša naloga je dušenje vsake oblike bosanskohercegovskega patriotizma.

Na ravni individualnega in posameznika je ustvarjen čustveni prezir do vsakega simbola bosanskega. V trenutku, ko Čović in Dodik objavljata konec "diplomatske igre", je na terenu aktivna cela "armada" rušiteljev simbolov bosanskega. Ti ne potrebujejo več, da jih "od zgoraj" spodbujajo; dovolj dobro so usposobljeni, da "po sebi" reagirajo, ko se srečajo s simbolom države BiH ali bosanskim diskurzom.

Pošasti so postale super-ljudje. Mentalno smeti so postale ideal vrednosti. Nova generacija političnih subjektov "nenormalno" živi kot "normalno". Najboljša beseda, s katero se lahko opišejo ti propagatorji nenormalnega prezira do države BiH, je - "nacionalni onanisti". Imajo svoje rituale, resnice in svoj vrhunec najpogosteje dosegajo na stadionih ob ognju in slavju ali na ulicah, s kolonami avtomobilov v opustelih mestih povratnikov med njihovimi verskimi ali nacionalnimi prazniki.

Dobro znani politični centri moči, isti tisti, ki so že razkrili svoje politične karte, so dejansko vsilili to logiko "normalnega" skozi sintagmo "najboljših prijateljev". Ti, "prijatelji", tako z Vzhoda kot z Zahoda, so ustvarili te dobro nadzorovane skupine ali posameznike, oproščene odgovornosti, ki ne podležejo nobenemu kaznovanju ali sankcijam, da bi bili nominirani nosilci in primeri "normalizacije".

Ti nepopravljivi "normalisti" in "onanisti" nadmočno propagirajo mehanizme "stabilnosti" in nas prepričujejo, da je povsem normalno, da eni živijo kot "gospodarji", drugi pa kot "sluge".

Postalo je povsem običajno, postal je standard, konvencija, da "večinski narod" skrbi za "manjšinski narod", da mu prepusti enako ali celo večji delež v oblasti, da mora nenehno dokazovati svojo demokratičnost, lojalnost t.i. evropski poti, da mora popuščati, se umikati, odgovarjati na izsiljevanja z novimi koncesijami itd.

"Normalizacija" je eminentno vsiljen proces, s katerim je ta družba ujeta in podrejena, s katerim je ustavljen njen razvoj in onemogočena njena vizija in mentalna slika države, v kateri želi živeti v skladu s standardi Zahoda. Normalizacija je ta prevladujoči proces, ki živi od brutalnih "dejstev", od tega, kako mora biti vse v bosanski politiki vnaprej predvidljivo, nadzorovano pod pretvezo stabilnosti in varnosti.

Skozi optiko "normalistov" so voditelji, ki zagovarjajo in branijo državo Bosno in Hercegovino, opisani kot "unitaristi" ali "velikobošnjaški fundamentalisti".

"Normalisti" iz Hrvaške najdejo svoje mesto v sredini med bosanskimi "unitaristi" in srbskimi "secesionisti". Ali na drugi strani, "normalisti" najpogosteje, kot Vučić ali Dodik, velikodušno vabijo k "dogovoru narodov" mimo in izven institucij BiH.

Obe strategiji "normalistov", enako iz Zagreba in Beograda, sestoji v tem, da izolirajo državo Bosno in Hercegovino in pri mednarodni skupnosti obtožijo njene zagovornike in branitelje, da so "deviantna" politična skupina.

Pod krinko takšne "normalizacije" se zanika pravica do "velike vizije", do ustavnih reform, do odpiranja druge in drugačne projekcije države, do usklajevanja s tokovi civilizacije Zahoda.

Le majhno število naših intelektualcev ali majhno število organizacij, kot je krog 99, ki so moralna vest te družbe, zavrača gledati prihodnost te države skozi prizmo "normalizacije".

"Normalizacija" je zadnja faza obvladovanja Bosne in Hercegovine, institucionalizacija nenormalne politične pameti.

Ta model "normalizacije", s katerim se dejansko uničuje Bosna in Hercegovina, dosega evroatlantski politični diskurz in nanj močno in, bi rekli, odločilno vpliva.

Ko Christian Schmidt uporablja termin "normalizacija odnosov", s tem prepričuje mednarodno skupnost, da je vse mogoče rešiti v standardni paradigmi "dogovora narodov", in da zato ni potrebna nobena dodatna zunanja intervencija.

Za vztrajnimi predlogi voditeljev, kot je generalni sekretar Nata Mark Rutte ali Kaja Kallas, o nujnosti "dogovora treh strani" ali "dogovora treh narodov", se skriva tudi izposojena logika "normalizacije" in trdno verovanje, da smo mi še, 30 let kasneje, postkonfliktna, ne pa predkonfliktna družba z izrazito politično-varnostno krizo.

Odločno vprašanje za Bosno in Hercegovino je, da se Nato in EU spodbodeta k kritični oceni "normalizacije" kot skritega in dobro zapakiranega orožja uničenja BiH.

Z resničnim priznavanjem suverenosti Bosne in Hercegovine preneha veljati politična suverenost danes prevladujočega pojma "normalizacije".