Nemški Dei Zeit o lepotah Panonskih jezer

Ena najuglednejših in najvplivnejših tedenskih revij v Evropi, nemški Die Zeit, je posvetil celo stran Tuzli, Panonskim jezerom in županu Jasminu Imamoviću, v članku z naslovom „Človek, ki je pripeljal morje“. Novinarska agencija Patria prenaša članek v celoti. 

Nekega dne se je Jasmin Imamović poglobil v načrte svojega največjega podviga do zdaj, ko ga je njegova tesna sodelavka, arhitektka, vprašala: „Gospod župan, verjamete, da bo to delovalo?“

„Ne, seveda ne verjamem!“, je odločno odgovoril Imamović.

Njegova sodelavka je odgovorila:

„E, zdaj sem mirna. Sicer bi vas morala razglasiti za norega!“

Nato sta se župan Jasmin Imamović in njegova sodelavka ponovno poglobila v načrte in skice, iz katerih naj bi nastalo Panonsko jezero, Panonsko morje, veliko jezero za kopanje.

Resnično je bila norost, kar je Imamović načrtoval. To je tudi sam vedel. Jezero za kopanje v središču mesta.

V Tuzli je to odmevalo kot ekstravaganten, povsem neprimeren izpad, glede na to, da se je mesto s svojimi 130.000 prebivalci leta bojevalo s problemi eksistencialne narave. Jezero, ko povsod primanjkuje delovnih mest? Ko ljudje, tudi če kaj zaslužijo, morajo preživeti z dvesto ali tristo evri na mesec? Ko ljudje komaj preživijo, zelo pogosto s pomočjo sorodnikov iz tujine.

Ali pa je župan videl nekaj, česar nihče pred njim ni videl? Tuzla se nahaja v Bosni in Hercegovini. Dvajset let po koncu krute vojne je to razdeljena država, iz katere množično odhajajo mladi, izobraženi ljudje, ker ne vidijo nobene perspektive. Bosna krvavi, Tuzli ni nič bolje. Med bivšo Jugoslavijo je mesto že imelo slab sloves, industrijsko mesto, s dimom Termoelektrarne, katerih dimniki, kot spomeniki prisiljene komunistične industrializacije, stojijo na vhodu v mesto in se kadijo. Iz Beograda, Sarajeva ali Zagreba je bila Tuzla obravnavana kot umazani brat iz province, z umazanimi rokami in obrazom, črnim od saj.

Ljudem v Tuzli ekonomsko gledano prej ni bilo slabo. Letni dopust na morju je bil za večino samoumeven. Nemalo jih je imelo tudi hišico na obali.

Toda po vojni se je morje oddaljilo. Za večino ljudi iz Tuzle je potovanje na morje postalo drago. Poleg tega se velik del obale nahaja na Hrvaškem, v drugi državi. Zakaj preprosto ne pripeljati morja v mesto? Vsaj nekakšno morje.

Ne, tako daleč župan Imamović sprva ni razmišljal. To je odkrito povedal. Ne ukvarja se izključno z vizijami, čeprav je ta izobraženi pravnik tudi zelo nadarjen pisatelj. Objavil je uspešne romane in kratke zgodbe. Kako je prišel na idejo z jezerom? „Ko pišem, tudi nimam jasnega načrta. Vidim tukaj nekaj, kar vzbudi mojo radovednost, vidim tam nekaj drugega. Zaposlim se s tem, in potem to sestavljam. Grem korak za korakom.“

Imamović stopi na pot, nekaj najde, dvigne to, opazuje in iz tega nastane nekaj nepričakovanega, nekaj čudovitega. Da bi tako delal, je treba imeti veliko vere, vase in v svet.

Ko je bil socialist Jasmin Imamović leta 2000 prvič izvoljen za župana, je našel mesto, ki je dobesedno tonilo. V Tuzli so se stotine let v rudnikih globoko pod zemljo kopali sol (Tuzla v turškem jeziku pomeni sol). Zaradi rovov pod mestom, zgrajenih na ta način, so se sčasoma hiše, ulice in površine vse bolj pogrezale. Zaradi tega so v času komunizma obstajali načrti, da se celotno mesto prestavi, vendar se to ni zgodilo, ker je močan partijski funkcionar to znal preprečiti. Tuzla se je še naprej pogrezala v globino, iz katere je stotine let črpala blaginjo.

Ustavitev pogrezanja mesta je bilo prvo, kar si je Imamović zadal, ko se je „vselil“ v pisarno župana.

„To nam je uspelo, čeprav nihče ni verjel!“, pravi v svoji pisarni in hitro navede vrsto številk in statistik, ki podpirajo, kaj vse je storil za mesto. To se zdi kot hvalisanje, vendar se je med dnevom Imamović sprostil, tako da se je izkazal za zabavnega in pridnega župana, katerega ljudje srečujejo z neskrito naklonjenostjo, in to vsi ljudje, ne glede na to, kateri religiji ali kateremu narodu pripadajo. Po tem je Imamović tipični prebivalec Tuzle, ker je to mesto preživelo grozno vojno med letoma 1992 in 1995, brez večjih konfliktov med posameznimi skupinami narodov in religij.

Večinsko muslimanska Tuzla je bila med celotno vojno in ostala simbol skupnega življenja in tolerance. Zato je mesto plačalo visoko ceno. Bilo je v obkolitvi. In napadano.

25. 5. 1995 je srbski top izstrelil topovsko granato v središče mesta, na Kapijo.  Bil je eden prvih toplih pomladnih dni in stotine mladih ljudi je prišlo na Kapijo, da bi tam preživeli nekaj brezskrbnih ur. Granata je ubila 71 njih, starih med 15 in 26 let. 173 oseb je bilo poškodovanih.

Na mestu napada je postavljena preprosta spominska plošča, in vsak, ki pride v stari del mesta, gre mimo nje. Nedaleč od tam so učenci ene gimnazije v skromnem prostoru razstavili svoja dela in slike, posvečene umrlim na Kapiji. Na vhodnih vratih tega prostora je mogoče v več jezikih prebrati naslednje:

Dragi obiskovalci, tukaj vstopate, da bi videli resnico o zločinu nad tuzlansko mladino, ki se je zgodil 25. maja 1995 na „Kapiji“.

Prosimo vas, da vsa vaša verska, rasna, narodna, ideološka in politična prepričanja pustite pred temi vrati. Hvala! To je duh Tuzle.

Državljani tega mesta so očitno enotni glede bistvenih stvari njihovega skupnega življenja. Ne potrebujejo izgubljati časa s strašno napornimi in še vedno nevarnimi razpravami, ali Bošnjaki, Hrvati, Srbi itd.…  V drugih delih države se še vedno veliko moči zapravlja na takšne prepire, medtem ko se tukaj v Tuzli ljudje zdijo bolj svobodni. To se vidi po vzdušju, po samoumevno sproščenem načinu, na katerega prebivalci Tuzle hodijo po impresivnem mestu med mošejo, cerkvijo, kavarno, čevapčičarnico in restavracijo. To se vidi tudi po pragmatični volji in delu župana Imamovića, ki ni usmerjen na vse in vsakogar, ampak na tisto, kar je bistveno.

Z jezerom se je vse začelo, kot veliko stvari v Tuzli, z enim problemom.

V bližini krožišča, ob središču mesta, se je nahajal velik močvarni teren, od središča mesta oddaljen nepolnih sto metrov. Ko je padal dež, se je voda iz močvare stekala v nižje ulice in jih poplavljala, kar je močno oteževalo promet.

„Pravzaprav sem samo hotel rešiti probleme izlivanja vode!“, pravi Imamović. Nato se je sprožilo tisto, kar pozna iz svojega pisateljskega dela, en problem je dal eno rešitev, nato naslednji problem in naslednjo rešitev.

„Nato sem se vprašal, zakaj ne bi izsušili močvare in tam postavili jezero?!“

Nato mu je padlo na pamet, da je še vedno dovolj soli pod mestom, in slano jezero, to bi bilo nekaj posebnega. To je zdravilno. Nihče drug na Balkanu ne more ponuditi česa takega.

„Nekateri so predlagali jezero za labode, a labodi ne marajo slane vode“. Labodi so res lepe živali, a kdo rad plava z labodi, ki lahko postanejo celo agresivni.“

Imamovićeva odločitev je bila trdna: „Naredili bomo slano jezero!“

Narejeno ni bilo eno, ampak tri jezera in en bazen, ki so bili za goste odprti poleti 2003.

Čeprav je neusmiljen vroč julijski dan, Imamović ne zamudi priložnosti, da osebno predstavi kompleks jezer. Kapaciteta kompleksa je 9000 ljudi, obstajajo kavarne, restavracije, otroško igrišče, tobogan, slapovi in muzej geološke zgodovine Tuzle.  Tisoči ljudi so zagotovo ta dan bili tukaj, ležijo na pesku in v vodi ter se sproščajo. Župan gre naprej. Po nekaj minutah je njegova srajca mokra od znoja. Levo in desno pozdravljen, Imamović počasi gre naprej, občasno kakšen kopalec steče prisrčno iz jezera proti županu, z iztegnjeno roko, popolnoma moker in želi se z njim pogovarjati. Imamović se zdi, da v tem uživa.

„Poglejte“, pravi in mu pokaže z roko proti središču mesta, „mošeja, katoliška cerkev, pravoslavna cerkev! Vse so enako oddaljene od Panonskega jezera!“

Nekaj minut kasneje, ura je odbila peto. Mujezin kliče k molitvi in njegov glas odmeva čez kompleks jezer, kjer tisoči ljudi v kopalkah ležijo in se pečejo na soncu.  „Pravzaprav je ramazan“, pravi Imamović.

Kasneje, ko sonce zaide, se bodo kopalci sprehajali skozi mesto in, če si bodo lahko privoščili, kaj pojedli. Pri tem bodo ležerno oblečeni, mediteransko, kot da so pravkar prišli s plaže in se sprehajajo skozi Dubrovnik, biser Dalmacije. Pri tem so pravzaprav v Tuzli, in Tuzla zdaj tudi leži ob morju.