Piše: Armin Sijamić
Sredi prejšnjega meseca je poveljnik nemške vojske, general Alfons Mais, dejal, da bo njegova država do leta 2025 imela najbolje opremljeno divizijo na evropski celini, nato pa bo modernizirala tudi preostale sile. Pred tem je kancler Olaf Scholz napovedal „zgodovinski preboj“ za vojsko, Annalena Baerbock pa vse bolj daje prednost moči.
Ukrajinska vojna je Nemčijo trajno spremenila. Od tesnih vezi z Moskvo in načrtovanja strateških energetskih projektov, preko oklevanja na začetku agresije na Ukrajino februarja lani, da bi Kijevu poslali orožje, se je prišlo v fazo, ko je Berlin popolnoma spremenil svojo politiko in kot redko kdaj doslej začel slediti kursu uradnega Washingtona, celo takrat, ko mu to škoduje.
Nekatere od teh sprememb so bile nujne že leta nazaj. General Mais je izjavil, da bo Nemčija do leta 2025 imela najbolje opremljeno divizijo znotraj evropskih članic Nata, kar pomeni vojaško formacijo, ki šteje več kot dvajset tisoč vojakov, nato pa še eno do leta 2027. Hitrost pri njihovem oblikovanju je potreba. Berlin trenutno nima niti ene bojno pripravljene divizije, kar praktično pomeni, da se obramba države opira na članstvo v Natu, natančneje na ameriško moč.
Spomnimo se poziva nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa evropskim državam, naj modernizirajo svoje vojske v skladu s standardi Nata, ali pa naj njegovi državi plačajo za to, da jih varuje. Ruska invazija na Ukrajino govori, da je imel Trump prav. Brez ameriške vojske v Evropi bi Rusija ob začetku agresije na Ukrajino sama odločala, kje se njene čete ustavijo.
Apeli republikanca Trumpa, po mnenju konservativne kanclerke Angele Merkel, niso uspeli. Toda apeli demokrata Josepha Bidna, po mnenju nemških socialdemokratov, liberalcev (FDP) in Zelenih, so uspeli. Socialdemokrati so tako končali zgodbo o Severnem toku, ki so jo sami začeli, še pomembneje pa so opustili načelo „spremembe skozi trgovino“, ki so ga zagovarjali približno petdeset let.
Nova realnost
Če se vrnemo v februar lani, se bomo spomnili evropske zmedenosti glede dogajanja v Ukrajini. Nemčija in druge evropske vlade niso verjele ameriškim in britanskim opozorilom, da Rusija pripravlja invazijo. Ko se je vojna začela, so spoznali, da njihova vojska nima orožja, ki bi ga lahko poslali Kijevu. Po tem so spoznali, da njihove tovarne za proizvodnjo orožja imajo majhne zmogljivosti, da odvisnost od ruskih energentov vpliva na politiko nekaterih evropskih držav. Takrat je postalo očitno, kako pomembno je, da članice Nata v skladu z obveznostmi namenjajo dva odstotka svojega proračuna za obrambo. Skoraj vse članice, med njimi tudi Nemčija, so namenjale manj.
Scholz je 27. februarja napovedal „zgodovinski preboj“ in ustanovitev sklada za modernizacijo vojske v višini 100 milijard evrov ter namenjanje dveh odstotkov letnega proračuna za potrebe obrambe. Od takrat Berlin dela načrte za krepitev vojske in vojaške industrije. Scholz je dejal, da nas „ruska agresija sili v novo dobo. Moramo veliko več vlagati v varnost naše države, da bi zaščitili svojo svobodo in demokracijo“.
Sprememba v Berlinu je predvsem posledica politike Zelenih, ki gledajo proti Bidnu in so odločni, da se uprejo Rusiji in Kitajski. To kaže tudi nedavna strategija o Kitajski. Tretji koalicijski partner aktualne vlade so liberalci, ki o teh vprašanjih mislijo podobno.
„Po skoraj 80 letih zmernosti ima Nemčija zdaj novo vlogo v mednarodnem koordinatnem sistemu. Mora trditi, da je vodilna sila,“ je dejal Lars Klingbeil iz Scholzove Socialdemokratske stranke.
Da bi država bila vodilna sila, mora imeti močno vojsko. Omenjenih 100 milijard evrov za vojsko bo porabljenih za nakup letal F-35 in ameriško-izraelskega raketnega ščita, v Litvi pa bo Berlin trajno namestil štiri tisoč vojakov. Že naslednje leto bo Bundeswehr imel proračun 70 milijard evrov in tako dosegel omenjene zahteve Nata.
Nova politika
Ta obrat je bil boleč za socialdemokrate. Morali so opustiti svoje politike o moči vojske, sodelovanju z Rusijo in zanašanju na ameriško vojaško moč. Liberalci in Zeleni so imeli veliko lažjo nalogo – svojo politično identiteto morajo šele potrditi. „Če je naš svet drugačen, mora biti tudi naša politika,“ pravi ministrica za zunanje zadeve Annalena Baerbock, ki prihaja iz Zelenih.
Svet se je spremenil z rusko agresijo na Ukrajino. Kolone ruskih tankov, ki so šle proti ukrajinskim mestom, so lahko ustavili le z močjo, nikakor s trgovino, sankcijami in diplomacijo. Od Nemčije, kot najpomembnejše članice Evropske unije, se je pričakovalo, da to realnost upošteva. Vrsta evropskih držav je od Berlina in Bruslja zahtevala, da spremenijo svoje dolgoletne politike in se postavijo v skladu z realnostjo na vzhodu Evrope.
Socialdemokrati so poskušali Nemčijo spet premakniti vstran in da ta država vodstvo prepusti drugim. Opozicijska Krščansko-demokratska unija (CDU) je pritiskala na Scholza, da naredi spremembe v politiki do Rusije, ga opisovala kot ubogega prijatelja Ukrajine, češ da morda sledi „skriti agendi“, kar je namigovalo na dobre vezi njihovega nekdanjega kanclerja Gerharda Schröderja s Kremljem.
Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, socialdemokrat in nekdanji minister za zunanje zadeve v vladi Angele Merkel, je najboljši primer spremembe stališča. Od zagovornika, da se Ukrajini ne pošilja orožja, in nekoga, ki je branil projekt Severni tok, je postal oseba, ki brani dobavo kasetnih bomb Kijevu, čeprav je njegova država prepovedala njihovo uporabo.
Scholz se je v kratkem času soočil s kritikami doma in na mednarodni sceni, vključno iz Ukrajine, ki od Berlina zahteva orožje in stališče, da je treba Kremlj ustaviti. Hkrati imajo liberalci in Zeleni jasno politiko. Scholz ve, da brez njih ne bo mogel oblikovati nove vlade, trenutna priljubljenost njegovih socialdemokratov pa mu ne vliva upanja. Ekonomska kriza, ki jo je povzročila agresija na Ukrajino in sankcije Rusiji, se je odrazila na standardu nemških volivcev. Poleg tega je stranka skrajne desnice Alternativa za Nemčijo (AfD) po raziskavah druga po priljubljenosti, zato se pričakuje zbijanje vrst na levici.
Scholzu je jasno, da mora Nemčija voditi drugačno politiko, ali pa bo stranka izgubila podporo. Liberalci in Zeleni so se vsilili kot oblikovalci politik. Prvi zahtevajo zmanjšanje socialnih proračunov, spodbujanje zasebne pobude in spremembe v gospodarstvu, Zeleni pa zagovarjajo zeleno agendo, obračun s avtokrati, feminizem in človekove pravice. Zeleni so pretresli ustaljene politike Berlina in pri tem ne bodo stali. Nekdanji zagovorniki vojaške zadržanosti in nepošiljanja nemškega orožja drugim državam, so postali najbolj vojaško nastrojen del vlade.
Takratni namestnik Zelenih v Bundestagu Anton Hofreiter je sredi decembra izjavil, da se Ukrajina lahko zaščiti pred Rusijo le z „pridružitvijo Natu ali s 3.200 tanki Leopard“, praktično z enakim številom, ki ga je Hitler mobiliziral v napadu na SZ leta 1941. „V geopolitiki je pogosto potrebno pogajati se s Coltom (revolverjem) na mizi,“ je dejal. Še leta 2017 so bili Zeleni proti proračunu nemške vojske nad 36 milijard evrov.
Tektonske spremembe v nemški politiki so posledica krepitve Zelenih in FDP, ki imata po zadnjih raziskavah skupaj podporo več kot 20 odstotkov. To praktično pomeni, da SPD in CDU/CSU brez njiju ne moreta oblikovati vlade po volitvah leta 2025, če ne želijo v koalicijo ali v koalicijo s skrajno desnico AfD ali skrajno levico Die Linke.
Nemčija je še ena v vrsti evropskih držav, ki se sooča z rastjo priljubljenosti novih družbenih gibanj in strank, ki potiskajo tradicionalne politične sile. Njihova priljubljenost se ujema s spremembami, ki jih je prinesla ruska agresija, kar je nov spodbujevalec Nemčiji, da začne igrati aktivnejšo vlogo na evropskem in svetovnem političnem prizorišču.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
