Nega psihe med pandemijo: Kako preživeti 'socialno distanciranje' brez posledic

Preokupirani smo s koronavirusom – pandemija je prodrla v vsa področja našega življenja in zdi se, da ni nič pomembnejšega od tega, kako se izogniti okužbi, kako se zaščititi.

S korono v mislih se zjutraj prebudimo in zvečer ležemo. Čez dan spremljamo novice o številu okuženih in umrlih, nenasitno kupujemo in skladiščimo živila, in spet se sprašujemo – ali smo storili dovolj?!

Sodelovanje in solidarnost – mantra novega časa, ki je mimogrede prinesel delitve, kakršnih zgodovina redko vidi – padajo v vodo pred 'socialnim distanciranjem' in samoizolacijo, ki ju narekuje potreba po zaščiti pred koronavirusom.

Z razlogom. Če bi Kitajci in Italijani na primer prej začeli s samoizolacijo, bi morda slika izgledala manj dramatično. Morda – dodatek v vsakem stavku, ki ga izgovorimo o koroni, ker se tokrat ukvarjamo z neznanim.

Prav dejstvo, da gre za neznan pojav, ki ga niti milijarde dolarjev vredne tehnologije, genialni umi in think tanki še vedno ne morejo razvozlati, je tisto, kar nas, po domače rečeno, dela živčne.

Če že ne moremo korone, ali lahko vsaj minimiziramo 'živčnost' in preprečimo, da bi nam ušla izpod nadzora in se razvila v tesnobo, strah, obsedenost, fobije... glede na to, da se zdi, da se strašljivi podatki in slabe novice ne bodo kmalu spremenili v dobre, vsaj v bližnji prihodnosti. 

Če ves dan večino svoje dragocene psihične energije usmerjamo v previdnost, da se ne okužimo, smo že na poti, da postanemo bolj ali manj tesnobni. Vsakodnevna sporočila o potrebi po previdnosti in novice o številu smrtnih žrtev (tistih, ki niso bili tako previdni, tako vsaj naš možgani dešifrirajo sporočilo), pa tudi življenje v pogojih izolacije, čeprav nujne, dodatno vplivajo na stanje in zdravje naše psihe. 

Zdravi socialni stiki, ki so sicer zdravilni pri tesnobi in strahu – so zmanjšani na minimum, v nekaterih primerih celo prepovedani, kar le povečuje napetost. S temeljitejšim umivanjem rok in izogibanjem družbi zmanjšujemo tveganje, da okužimo sebe ali druge. Toda, kaj lahko storimo, da dolgoročno ohranimo duševno zdravje, kratkoročno pa vsaj izboljšamo razpoloženje in se okrepimo, da se soočimo z izolacijo in strašljivimi sporočili?

1. Vzdržujte stik.

Telefon, elektronska pošta, družabna omrežja – ne glede na to, kako nas do zdaj oddaljujejo od srečanj v živo in nas izolirajo, so zdaj bolj koristni kot kdaj koli prej. Komunicirajte, izrazite tisto, kar čutite, z ljudmi, s katerimi se počutite varno, pokažite iskreno zanimanje za njihovo stanje. Poskusite narediti korak naprej tako, da izstopite iz običajnega kroga stikov in pokličite nekoga, s komer se že dolgo niste pogovarjali – presenetite tako sebe kot njega/njo. Poiščite tolažbo, a jo tudi nudite. Odnosi so dvosmerna ulica, uravnoteženi tehtnici. V situaciji, kot je pandemija, smo vsi v podobni situaciji, morda ste prav vi v nekakšni prednosti.

Kakšni prednosti? Premislite.

2. Negujte partnerski odnos.

V kriznih časih se ljudje bodisi še bolj zbližajo bodisi se oddaljijo, celo razidejo. To se pravzaprav zgodi zaradi že omenjene spremembe vsakdanje rutine, ki privede do izstopa iz nekakšnega transa, v katerem se obnašamo po principu avtopilota – opravljamo življenje brez globlje analize tega, kar nas obdaja, vključno s partnerskimi odnosi. Past, v katero zaide večina parov, privede tudi do tega, da partnerja začnemo jemati za samoumevnega, kot da je to nekaj samoumevnega, prav na tej točki pa se prijateljstvo in spoštovanje začneta preoblikovati v navado in odtujenost. 

Če je partnerski odnos utemeljen predvsem na spoštovanju in prijateljstvu, vam bo ta odnos ključna opora v kriznih časih. Enako velja za prijatelje. Bodite pozorni na partnerja – prijatelja, poiščite podporo in tolažbo, a jo tudi nudite. Ali sploh veste, kako se vaš partner resnično počuti glede trenutne krizne situacije?

Kako mu/ji lahko pomagate?

3. Upravljajte informacije.

Ni vse, kar slišite, res, niti ni vse, kar rečete, res. To je edina resnica. Če ne 'prečistite' in 'zgladite' lastnih zvočnih in vizualnih filtrov, bodo vaši sistemi napadeni z vnetljivo mešanico informacij – od točnih in preverjenih do napačnih, nepreverjenih, zmedenih, nasprotujočih, zastrašujočih. Poleg tega jih je težko razlikovati, še posebej, če ste že vznemirjeni in prestrašeni.

V krizni situaciji, kot je pandemija, v fazi, v kateri se trenutno nahajamo, so vse informacije do neke mere zastrašujoče, še posebej pa tiste senzacionalistične narave, ki služijo boljšemu branju nekega medija (npr. šokanten naslov, ki vas preprosto prisili, da odprete sicer prazen in neinformativen članek). Senzacionalizem pa se najbolje 'prilepi' na naše čute, ker nas vzburja (vznemirja). Vendar je izbira naša – lahko izbiramo vire informacij tako, da do nas prihajajo predvsem preverjeni podatki, ki bodo prispevali k naši realistični sliki o svetu okoli nas.

Poleg novic izbirajte tudi humoristične oddaje, ne zadržujte smeha zaradi vraževernega prepričanja, da bi lahko 'objokali', poslušajte najljubšo glasbo.

Ste naredili takšen izbor?

4. Skrb za druge.

Znano starodavno zdravilo za izhod iz lastnega notranjega 'peza' je skrb za druge. Če ni izključno motivirana z motom 'dobro se dobrim vrača', pri čemer se lahko le dodatno vznemirite in razočarate, če se dobro 'ne vrne' za vašo skrb, so aktivno zanimanje za druge in pomoč v razumnem okviru zdravilni. S tem izstopite iz lastnega začaranega kroga, ki vas ovira pri tem, da bi videli druge in njihove življenjske situacije, preusmerja vam pozornost in spodbuja k dejanju, ki, če izostane, ta nasvet izgubi svoj namen. Dejanje pa mora biti uravnoteženo in v skladu z našimi zmožnostmi, da ne postane kompenzacijska dejavnost, pri kateri postanemo 'rešitelji' samo zato, da bi se mi bolje počutili. Pomoč ni le denar, ampak tudi zanimanje, nasvet, pohvala, stisk roke, potegitev po rami (ti zadnji dve izjemi veljata, dokler ne mine epidemija).

Komur ste v zadnjem času pomagali?    

5. Življenje teče dalje – živite danes, načrtujte za jutri.

Ko smo tesnobni, si večinoma postavljamo vprašanja 'kako bom...', 'kako bo...', 'kaj bo...' itd., torej smo vedno korak v prihodnost, a s skrbjo, strahom, ki sta nefunkcionalna, ker nas blokirata in znata življenje narediti neznosno. Res je, ne vemo 'kako bomo', ker ima vsaka situacija element nepredvidljivosti, toda ko začnemo verjeti, da se lahko s pomočjo lastnih notranjih virov (ali včasih s pomočjo drugih) soočimo s prav vsako situacijo – tesnoba se začne umikati. Zato, živimo zdaj in danes, načrtujmo za jutri, ker – karkoli nam jutri prinese, se bomo s tem lahko spopadli. Kot vedno.

Tesnoba ne prenese sprememb, raste pred spremembami, še posebej nepredvidenimi. Sprememba dnevne rutine, zaradi katere se nam zdi, da življenje prehitro teče, je zato dobra stvar. Daje nam priložnost, da se ustavimo in po prvotnem šoku in potresu nadaljujemo. Kolikor je lahko boleča, je treba krizo sprejeti kot dragega gosta, saj nam pokaže, kaj ni dobro v našem življenju, kaj je treba spremeniti, kaj je funkcionalno in kaj ne.

Izkoristite čas doma tudi za malo samopreiskave o tem, kako delujejo vaše življenjske nastavitve. Morda vam krizna situacija priskrbi nekaj ključnih vpogledov o tem, brez česa lahko živite, kaj želite in kaj nujno potrebujete.

Ste pripravljeni na pozitivno spremembo?