Nikšić mora oditi, z ostavko ali s pritiskom z ulice!

Piše: Rasim Belko

Kako dani prolazijo, vse bolj jasno se vidi blatna sled, po kateri hodi vsiljeni premier Federacije in predsednik SDP-ja Nermin Nikšić. Od prvih sporočil, objavljenih na portalu Istraga.ba, ki smrdijo po kriminalu, do popolne molčečnosti institucij, ki bi v bolj normalni državi že bile na nogah. A mi nismo normalna država, mi smo Bosna in Hercegovina, kjer korupcija ne spi, ampak ima delovni čas in državni pečat.

Afera “spengavanje” ni le Nikšićeva sramota, to je rentgenska slika države v razpadu. Ko pravosodje dela, kot da ne vidi, ko policija piše sporočila namesto ovadb, in ko premier pojasnjuje, da ugodnost funkcionarjem, strankarskim in drugim prijateljem ni korupcija, ampak „boj proti njej“, je jasno, da živimo v parodiji od države.

Dino Merlin je že zdavnaj zapel „Vse je laž“ in imel je prav. Največja laž je tista, ki jo živimo zadnja leta, in prihaja prav od Trojke, tega noraškega političnega zavezništva, ki je pod masko evropskih reformatorjev narodu prineslo najslabšo obliko domačega kolonializma. Tako blizu smo EU, da je naš zunanji minister v Europolovih zapisih zaradi povezav s superkartelom, nižji ešalon Trojke pa polni rubrike črne kronike.

Afera “spengavanje” je razgalila vse – Nikšića, FUP, pravosodje in tudi tiste „neodvisne“ glasove, ki so nenadoma utihnili. Naenkrat nihče nič ne ve. Ni odziva ne iz OHR-ja, ne iz veleposlaništev, ki so to oblast tudi krojila. Njihova molčečnost jim očitno bolj prija kot resnica. Kajti če si ti tisti, ki je Nikšića postavil, je vsaka afera tudi tvoja.

Poglejmo zdaj Aido Hadžialić – žensko iz BiH, ki je zaradi 0,2 promila alkohola odstopila in se umaknila iz politike na Švedskem. V urejenem sistemu. Pri nas se nam Nikšić smeji v obraz – kot da smo idioti, katerim lahko proda zgodbo, da se bori proti korupciji in rešuje državo.

Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno. A ni smešno – ampak porazno.

Kajti mi, narod te države, že leta požiramo isto zgodbo, „ni alternative“, „bolje to kot SDA“. In evo, dobili smo „to“, oblast, ki ni le kompromitirana, ampak popolnoma brez morale, časti in sramu.

Veleposlaništva molčijo, ker so njihovi ljubljenci na oblasti, sektor NVO molči, ker ne ve, iz katerega žepa bi ugriznil, državljani pa molčijo, ker so utrujeni od iluzije, da se karkoli lahko spremeni. In prav ta molčečnost je tisto, na kar Nikšić in njegova bratija računajo, da jih bo rešilo.

A ne bo.

Ta oblast si ne zasluži kritike – zasluži si upor.

Ne polovičen, ne simboličen, ampak resničen, glasen in na ulicah. Kajti Nikšić in kompanija so prestopili vsako mejo, vsako zakonsko črto in vsak minimum morale. Ko premier, ki je ujet v mreži korupcije, manipulacij in laži, ostane na položaju zahvaljujoč molčečnosti svojih zaščitnikov, takrat ni več problem Nikšić – problem smo mi.

Da, mi.

Mi, ki vse gledamo, komentiramo, skomignemo z rameni in gremo naprej.

Mi, ki smo sprejeli, da nas lažejo, da se nam smejijo, da nam vladajo tisti, ki jih nismo izvolili.

Mi, ki smo pristali, da država postane eksperiment, v katerem so oblast skorumpirani laboratorijski mišji, narod pa kontrolna skupina, ki trpi.

Odstavitev? Da, ampak je ne bo dal.

Ulica? Mora jo vzeti.

Kajti dokler bomo čakali, da veleposlaništva, OHR ali tujci rešijo tisto, kar je naše delo, bodo Nikšić in njemu podobni mirno spengavali to državo, dokler od nje ne ostane le še en dosje v arhivu propadlih držav.

Čas je, da prenehamo biti pacienti v tujem eksperimentu. Čas je, da Bosna in Hercegovina ponovno postane država, ne pa sprdnja. In to ne bo prišlo ne iz Bruslja, ne iz Washingtona, ampak z ulice. Do nas je!

Odstavitev ali ulica. Tretjega ni.