Ni to ni fobija do Arabcev, ampak PROJEKT, ki bi se ga morali bati!

Na splošno je bilo ugotovljeno, da Arabci v zadnjem času v BiH množično kupujejo ogromne površine, kot svojo zemljo, da nameravajo graditi ali že gradijo velike stanovanjske komplekse itd. Ni redkih državljanov, ki opažajo invazijo teh tujcev v BiH, še posebej na najbolj privlačnih območjih.

O tem se v zadnjem času tudi piše, iz različnih zornih kotov. Vse več je besedil, ki to množično pojavnost afirmirajo, jo obravnavajo kot domnevni ekonomski interes, kot razvoj turizma, gospodarske naložbe in podobno. O tem sem tudi sam pisal večkrat, vendar čutim potrebo poudariti nekaj, kar se mi zdi pomembno in kar uhaja iz fokusa mnogih, ali vseh, ki to pojavnost afirmativno gledajo.

Pri tem moram na samem začetku poudariti, da ne gre za mojo fobijo, da nimam nič proti Arabcem kot takšnim – absolutno – temveč na celoten primer gledam kot na posebno strategijo, katere končni učinki se ne vidijo zdaj, ampak se bodo videli, ko bo prepozno. Verjamem celo, da gre tukaj za nekakšen projekt.

Prvič, tukaj ne gre za naložbe v gospodarstvo, niti ne za turizem, ampak se tujcem prodajajo naši najboljši viri: trajno se jim prodaja bosanska zemlja.

Drugič, kratkoročne koristi od obiska te vrste tujcev (ne poznam uradnih analiz o tem) so prav kratkoročne, skoraj trenutne: lahko zavedejo glede končnih ciljev, ker – ponavljam – ne gre za turiste, ki pridejo in gredo, ampak za tiste, ki bodo trajno ostali na SVOJI ZEMLJI v BiH. To spreminja situacijo.

Tretjič, pogosto slišimo/beremo argumente tistih, ki podpirajo to množično pojavnost, da Arabci kupujejo nepremičnine tudi v evropskih državah, pa tudi v Srbiji in podobno, ter da tu ni nič spornega, da nismo edini, kjer kupujejo nepremičnine ... Takšna argumentacija spregleda eno stvar, ki je posebnega pomena in za katero bi morali skrbeti vsi domoljubno usmerjeni Bosanci, še posebej Bošnjaki, saj je njihov obstoj izključno vezan na obstoj BiH.

BISTVO JE V RAZLIČNIH KONTEKSTIH!

Namreč, v BiH je potekala vojna, da bi bili Bošnjaki kot muslimani politično onemogočeni, da bi bili marginalizirani kot politični subjekt. Ta inercija se ni ustavila. In danes mnogi v BiH mislijo/promovirajo, da ni mogoče živeti z muslimani, da je Sarajevo Teheran (zanje je to najslabša oznaka), nekateri drugi pa mislijo enako, vendar tega ne izražajo na takšen način. Torej, v BiH imamo zgrajen, na žalost, poseben kontekst, v katerem množično naseljevanje Arabcev v takšni BiH ni isto kot v Londonu ali Parizu, na primer.

Tukaj že imamo uvožene „misijonarje islama“ različnih vrst, ki s svojim delovanjem problematizirajo tradicionalni bošnjaški kozmopolitizem in gredo na roko prav tistim, ki jih še vedno nosi inercija agresije do uresničitve ciljev, ki so si jih zastavili.

Arabcem se opravičujem, javno, ker nimam nič proti njim kot takšnim, vendar bi tudi oni morali imeti razumevanje ZA KONTEKST. V končnem rezultatu, ki je tako realen, da je resnično podoben projektu, ko se naseli veliko Arabcev/muslimanov – in to na najbolj prepričljiv način naseljevanja, z množičnim kupovanjem zemlje – je realno pričakovati, da bo Dodikova politika imela dodaten, „končni“ argument za secesionizem (imela ga bo tudi ekstremna HDZ-jevska stran), ker – ne bodo hoteli živeti v „muslimaniji“, v državi, katere en entitet je prenaseljen s selefisti, paradžemati, ahmedijami, šiiti, in v katerih so – ob vsem tem – Arabci odkupili cele regije.

O tem trenutku prihodnosti je treba razmišljati, o prihodnosti naših otrok, ne pa o tem, koliko denarja so tuji državljani letos pustili na Baščaršiji in koliko so naši kmetje ali občinarji profitirali od cen zemljišč...

Avtor besedila Esad Duraković je profesor arabske književnosti in filologije, BiH akademik, član Kraljeve akademije Jordanije in dopisni član Arabske akademije znanosti v Damasku in Kairu.

(Depo.ba)