Ni terorizem, ko Srbija in Dodik desetletja terorizirata BiH, je pa, ko 30 ljudi napade Kosovo!

Piše: Rasim Belko

Predstavljajte si, da bi v času, ko je teroristična organizacija ISIL sejala smrt po vzhodu in zahodu, nekdo v Istanbulu ali Sarajevu ali kateri drugi državi organiziral pohod za »trpeče brate«. To si je težko predstavljati, saj nihče normalen ne bo hodil za teroriste.

Razen privržencev separatista Milorada Dodika. V Banja Luki so sinoči hodili za »brate« na Kosovu, oziroma za teroriste, ki so napadli policijo neodvisnega Kosova. In tako jasno demantirali vse neumnosti analitikov, ki ne vidijo povezave med kosovskim in bosanskim problemom, čeprav je ta precej jasna.

Oba problema vsebujeta enake povzročitelje, v Beogradu, Banja Luki in Moskvi. In vsakemu od teh povzročiteljev valovanje razmer na Kosovu ali v Bosni in Hercegovini ustreza v okviru strateških načrtov.

Vučiću se bo izkazalo kot dober adut za notranja vprašanja, saj sledijo volitve, mimogrede pa bo nadaljeval s tarnanjem o nujnosti Skupnosti srbskih občin kot rešitve za srbstvo na Kosovu in napovedoval morebitno vstajo, če se SSO ne oblikuje.

Kosovski obračun je ustrezal tudi Miloradu Dodiku, saj je bil več mesecev nazaj tarča kot ključni destabilizator na Zahodnem Balkanu. Zdaj malo lažje diha.

Moskvi vse skupaj najbolj ustreza, saj preusmerja pozornost z ukrajinske fronte in na nek način Zahodu kaže moč in možnost spodkopavanja že tako krhkega miru.

A Zahod?

Na Zahodu je zgodba nekoliko drugačna. Kosovo ter Bosno in Hercegovino gledajo kot različna objekta.

Napad, storjen v vasi Banjska na Kosovu, je za mnoge z Zahoda problem za stabilnost Zahodnega Balkana in z njim se morajo po mnenju istih ukvarjati zahodne diplomacije.

Predlaga se celo ena najstrožjih ukrepov, uvedba sankcij Srbiji zaradi vsega, poziva se Nato, naj bo pripravljen in odločen ukrepati. V mednarodnem panju se vsakič dvigne, ko nekdo na Kosovu prižge baklo, še posebej, ko se na severu te države pojavijo maskirani banditi z oznakami in orožjem Srbije, pripravljeni na frontalni spopad z varnostnimi agencijami Kosova.

Mesec dni prej, v državi oddaljeni od Kosova kakih petsto kilometrov, z enakimi povzročitelji, so se začele politične litije v organizaciji Milorada Dodika in njegovega separatističnega gibanja SNSD. Na ulice so v sodelovanju stopili privrženci separatističnega vodje z gesli »meja obstaja«, spremljala pa jih je za genocid obsojena policija RS. Blokirali so cestne komunikacije, v nasprotju z Ustavo in Daytonskim mirovnim sporazumom.

Vendar za razliko od kosovskega problema to za zahodne diplomate in politike ni bilo ogrožanje stabilnosti Zahodnega Balkana. Zahod že tri desetletja v Bosni in Hercegovini ponavlja iste napake, ignorira srbski nacionalizem, radikalizem in separatizem, dokler ne pride do točke preloma. In nato v časovni stiski najde rešitve, ki puščajo prostor za nadaljevanje kaosa.

Dodik ima zdaj tako policijo kot oborožitev, ima denar in moč. Tega niso imeli niti tisti, ki so se v devetdesetih s Srbijo podali v napad na BiH, še posebej pa ga nimajo Srbi s severa Kosova. Konec koncev ima Dodik za seboj tudi institucije, ki absolutno nadzorujejo procese na 48 odstotkih ozemlja BiH.

In zato ni jasno, kako Zahod ne vidi vzorcev terorističnega delovanja Dodika in njegovih struktur. Kako to, da 30 ljudi povzroči nekaj, kar na Zahodu priznavajo kot teroristično dejanje, Dodikovo delovanje, ki dve desetletji ohranja napetost in strah, pa ni teroriziranje prebivalstva in države BiH ter destabilizirajoče za Balkan.

Prav tako se napadi na nesrbsko prebivalstvo v srbski entiteti ne obravnavajo kot teroristično delovanje. Če nesrbsko prebivalstvo entitete RS neprekinjeno opozarja, da ni varno na svojih ognjiščih, kaj je to drugega kot institucionalni terorizem, ki gre mimo mednarodne skupnosti, ki v Bosni in Hercegovini meži na take stvari.

Edini cilj terorizma je ustrahovanje populacije v interesu določenih politik. In ni dvoma, da ima terorizem institucij in predsednika RS do državljanov nesrbskega prebivalstva in države Bosne in Hercegovine enak cilj kot terorizem srbskih plačancev na Kosovu.

To, da so metode drugačne, ne bi smelo nikogar zavesti, še posebej ne svetovnih voditeljev, ki odločajo o naših usodah.

Zato je zaskrbljujoče, da v uradnem stališču o dogajanju na Kosovu Evropska unija pravi: »To je bilo nedvoumno teroristični napad,« medtem ko na drugi strani uradniki EU poskušajo situacijo v Bosni in Hercegovini predstaviti kot napredek kljub terorističnemu delovanju ne specialnih enot, temveč institucij RS in policije.

Tako se nadaljuje praksa, da je terorizem tisto, kar rečejo zahodni diplomati, ne glede na uveljavljene definicije terorizma.

Bosna in Hercegovina je neprekinjeno pod političnim terorjem, njene institucije in red so pod neprekinjenimi udarci in napadi. Torej, to, kar Srbija in Rusija na Kosovu izvajata občasno, v BiH prek delovanja Dodika in institucij RS počneta več kot dve desetletji!

Ampak, morda je to načrt, zato ni terorizem!