Ni enotnega stališča glede Vukovara in 'Oluje', Srbijo in Hrvaško ne ovira na poti delitve BiH!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

V dalmatinskem mestu Split je zjutraj osvanila grafit, s katerim je očitno povsem zavedna oseba celotne situacije v regiji opozorila na ravnanje Zorana Milanovića, predsednika Hrvaške.

„Milanoviću Srbine j..o te Dodik“, je pisalo na zidu.

Polulegalni obisk Milorada Dodika z Vučićevim helikopterjem k Zoranu Milanoviću na Hvar je bolj vznemiril tamkajšnje prebivalstvo in Milanovićeve nasprotnike kot javnost v Bosni in Hercegovini ter politike v BiH.

Niti Dodiku niti Milanoviću ni ustrezal 'neprimeren' datum za takšna srečanja, niti dejstvo, da se bliža obletnica 'Oluje', ko Hrvati praznujejo, Srbi pa ta dan žalujejo.

Analogno temu je mogoče zlahka sklepati, da sta se Dodik in Milanović pogovarjala o nečem, kar ju povezuje, ne pa o tem, kar ju ločuje. To je nedvomno Bosna in Hercegovina!

Zato je odsotnost reakcij iz BiH na to srečanje vsaj skrb vzbujajoča in dokazuje nemarnost političnih predstavnikov do Bosne in Hercegovine!

Še posebej je pomembno sporočilo Dodika, ki je včeraj dejal, da je 'obeleževanje zgodovinskih dogodkov vedno boleče in ni enostavno, ko Hrvati obeležujejo zmago, Srbi pa organizirajo komemoracijo, vendar ima vsak pravico do svojega pristopa in ne moremo jim mi tega prepovedati, niti oni nam'.

Dodik je to povedal v intervjuju za Glas Srpske v odgovoru na vprašanje, ali je hrvaškemu predsedniku Zoranu Milanoviću, s katerim se je nedavno srečal na Hvaru, zmotilo to, da sta se RS in Srbija odločili obletnico 'Oluje' obeležiti v Prijedoru.

V teh kratkih sporočilih je Dodik izrekel največjo nevarnost, ki si jo morajo zapomniti predvsem Bošnjaki, saj jim s tem zanikujejo vsak spomin in pravico do pravice.

„Srbi in Hrvati imajo pravico do svojega pristopa do dogodkov“, je dejal Dodik.

Zato je lahko sklepati, da Bošnjaki nimajo pravice do svojega pristopa do dogodkov, celo kljub obstoju mednarodnih sodb, ki govorijo o agresiji Srbije in Hrvaške, storjenem genocidu in najhujših vojnih zločinih. In ta pravica jim je odvzeta, še posebej nam to dokazujejo zanikanja sodb, genocida, kar pa se ne preganja, in to zahvaljujoč Milanku Kajganiću, glavnemu tožilcu, ki ima le en cilj – revizionizem, s katerim bo pripadnike Armije RBiH in MUP-a RBiH prikazal kot zločince!

Vendar pa sta si nekoč sprta Hrvaška in Srbija ostali trdno na enostransko opredeljenih stališčih, brez spoštovanja do trpljenja druge strani.

Takšen odnos seveda ustreza nacionalnim elitam, ki ga spodbujajo, Milanović se je zdaj (čeprav je socialni demokrat) strinjal s takšnimi ideologijami. In lahko se je strinjal le, če je interes večji od dejstva, da niso razčistili s preteklostjo.

Ker se preteklost ponavlja, še posebej, če se iz nje ne učimo. Zgodovina ni učiteljica življenja Milanoviću in Dodiku. Sledita utrjenima stopinjama Tuđmana in Miloševića, pripravljena zanemariti vsako žrtev in izmisliti Karađorđevo 2, kar je nedvomno to srečanje na Hvaru!

Milanović in Dodik nista bila v Karađorđevu, vendar sta že prej v Laktaših, nato pa na Hvaru izvajala načrte in realizirala sporazum Milošević-Tuđman o delitvi Bosne in Hercegovine.

Milanoviću ni ovirala niti obtožnica iz Srbije proti hrvaškim častnikom, da bi se na Dodikovi posesti, nato pa na Hvaru pogovarjala o vročih temah!

Če je kdo imel še kanček dvoma, da Milanović z Dodikom gradi zavezništvo le zaradi volilnega zakona, se moti, saj ju poleg tega, po mnenju Hrvaške vitalnega problema Hrvatov, Milanovića in Dodika povezujejo tudi drugi projekti, predvsem pa delitev BiH.

Verjame se, da bosta začela preko volilnega zakona in končala s teritorialno reorganizacijo in ustvarjanjem BiH kot sestavljene države.

Ali, kot nam pogosto sporočajo kadri HDZ, predvsem Borjana Krišto, 'državne skupnosti'!?