NEUSTRAŠNI KURTI

*Kdo je v tej državi imel pogum, da povabi kosovskega premierja Albin Kurtija

*Pobuda Združenja Kug99: “Južna os miru” kot odgovor na “Severno os hegemonije ekspanzionizma”

Napisal: Fuad Đidić

Pretekli teden je obisk premierja Republike Kosovo, Albin Kurtija, v Sarajevu razburkal javnost.

Reakcije so prišle iz vseh smeri bosansko-hercegovske politične scene.

Če bi iskali skupni imenovalec vseh teh reakcij, bi ga lahko našli v eni besedi – “čustveno navdušenje”. Reakcije iz Sarajeva so na eni strani po moči odobravanja in podpore presegle vsa pričakovanja, na drugi, nasprotni strani, pa so bile reakcije iz Republike Srbske polne čustvenega gnusa in protesta, celo
zgroženosti.

Ob tej priložnosti je bil odpovedan sestanek Sveta ministrov, Dodik je svoje koalicijske partnerje obtožil, da so “mešetarji”, Čović je obisk opisal kot “nepremišljen politični potez”, medtem ko se voditelji vladajoče “Trojke” niso uradno izjasnili niti si niso upali opisati značaja obiska premierja Kurtija v Sarajevu.

Tako je “nepričakovan” obisk Albina Kurtija v Sarajevu narisal doslej najbolj prepričljivo zemljevid, na katerem se ostro prepoznavajo nasprotujoče si politike in koalicije, pa tudi regije v državah, ki jim je “dosojeno, da molčijo” in “poslušno poslušajo”, in nasprotno, regije, ki jim je z logiko “prevlade” “dosojeno”, da upravljajo in vladajo nad večino v teh državah.

Do danes pa je ostala uganka – kdo je tisti izmed tistih, ki naj bi samo “molčali” in “kimali z glavo”, dejansko “stisnil” in povabil tuji voditelj, ki je prepoznaven po neusmiljenem razkrivanju srbskega imperializma ter načrtov političnega in mentalnega suženjstva sosednjih držav in narodov.

Kdo je torej v tej državi imel ta pogum, da povabi premierja Kurtija na obisk?

Čeprav je bil sprejet v najvišjih institucijah te države, kot npr. v Predsedstvu BiH, kjer je imel ločena srečanja z Denisom Bećirovićem in Željkom Komšićem, kot tudi s premierjem Federacije Nikšićem, premier Kurti ni prišel v Sarajevo na uradni vabilo katere od teh državnih institucij.

In kljub dejstvu, da se je srečal tudi z voditelji stranke SDA Bakirom Izetbegovićem in voditeljem stranke za BiH Semirom Efendićem, Kurti ni prišel v Bosno in Hercegovino na vabilo katere od teh strank.

Končno, pravi avtorji, ki so si upali povabiti premierja države, s katero Bosna in Hercegovina nima formalnih diplomatskih odnosov, je bilo – Združenje neodvisnih intelektualcev, “Krog 99” iz Sarajeva.

Adil Kulenović, predsednik Združenja “Krog 99”, govori več o pravih motivih vabila: “Priprava na ta obisk je trajala dolgo. Morali smo biti vztrajni in trdoživi, da bi premagali številne ovire administrativne, organizacijske in finančne narave, da bi organizirali obisk premierja ene države v Sarajevu. In čeprav je bil žal odpovedan Vrh voditeljev Zahodnega Balkana v Neumu, smo hvaležni premierju Kurtiju, da ni odpovedal obiska v Sarajevu in tako “vrgel v vodo” ogromne napore, ki smo jih vlagali skozi leto, da bi sploh prišlo do tega obiska”.

Enoglasna je ocena najužjega vodstva Združenja “Krog 99”, da je s tem obiskom jasno potrjena usodna povezanost dveh držav, katerih “neizmerno trpljenje prihaja iz istega ideološkega in političnega korena”.

Na tem mestu je bilo tudi ocenjeno, da obstaja izražena praksa pervertiranja zgodovinskih dejstev o trpljenju, pregnanstvu in etničnem čiščenju dveh narodov že od Miloševićevega časa.

In da je takšna praksa še danes prepoznavna v izjavah vodilnih srbskih in srbskih političnih voditeljev.

Javni nastopi premierja Kurtija med njegovim kratkim obiskom v Sarajevu pa so razkrili še vrsto drugih pomembnih dejstev, o katerih se še javno ne govori.

Trenutek njegovega vstopa v veliko dvorano Viječnice v Sarajevu je bil v Sarajevu nepozaben v zadnjih nekaj desetletjih. Kurti je bil pozdravljen s stoječimi ovacijami stotine prisotnih. To je bil trenutek zgodovinskega pomena.

Njegov govor je pogosto prekinjal aplavz in navdušenje občinstva.

Kurti je dvignil čustva in s svojim govorom zadel v sam duh naroda. Kot da so stotine prisotnih skozi njegove besede, neposredne kritike srbskega hegemonizma, prepoznali in vračali to moč, da bi bili “utolnjeni” in da bi na koncu “klepnili z ušesi”. Bil je še posebej oster in močan, ko je brez ovinkov in olepševanja govoril o “politiki stalnih popuščanj” tej politiki, ki jo sile hegemonije in zanikanja genocida razumejo kot – poraz.

Kurti je govoril z besedami, ki so Sarajevu obudile spomin na dneve njegove neustrašnosti. Govoril je v jeziku najboljših sarajevskih dni ponosa in dostojanstva.

V nekem trenutku, sredi njegovega govora, ko je v dvorano prihajal zvok ezana iz sosednje mošeje, je Kurti utihnil. Neprekosljivo. To je bil trenutek, ko je s svojim molkom poslal nenavadno in močno sporočilo.

Sprašujemo se, ali ni temu mestu in tej državi Kurti rekel – s tem dejanjem, s temi trenutki molka, pokazujem, kako se vrača dostojanstvo, kako se vrača ugled, kako se ustavi sramotenje časti naroda in njegove države ter vsega, kar je v njej sveto in veliko.

Njegovo dejanje molka se je končalo z aplavzom. To je bil trenutek, ki je pokazal, kako je javnost dobro razumela njegovo sporočilo. Trenutek polne samozavednosti.

Celoten govor kosovskega premierja Kurtija je bil pravzaprav govor o Bosni in Bošnjakih. Kurti je s svojimi močnimi besedami, s katerimi razkriva in se upira srbskemu imperializmu, zadel tja, kamor nihče tukaj ne stori, tako neustrašno in drzno. Javnost je v njem pravzaprav prepoznala to neustrašnost, ki je tukaj ni mogla prepoznati pri nobenem političnem voditelju, pri nobeni politični stranki ali politični viziji države.

To je bil trenutek prebujanja, vstajanja iz ponižujočega narativa o Bosni kot nemogoči državi, osvoboditve od strupene retorike o “poraženi Bosni”, trenutek vrnitve k temu, kar smo bili včeraj, kar v nas živi pregnano in kar je politika, ki nas preganja iz te države in ustvarja prostor za neke druge cilje in projekte.

V mnogih letih za nami Sarajevo, nikoli, kot v trenutkih, ko je govoril Albin Kurti, ni tako odprto izrazilo svojega uspavanega in zadremalega duha, izrazilo svojo globoko zatrto moč protesta in želje po vrnitvi k sebi.

Ne obstaja žalitev ali ponižanje, ne obstaja prezir ali cinizem, s katerim nas niste zasuli v vseh teh letih, s katerim niste rušili našega človeškega in državljanskega ponosa, ne obstaja način, s katerim niste zlorabili naše potrpežljivosti in naše resnične želje po skupnem življenju v tej državi; ne obstaja nihče iz Dodikove in Čovićeve “osi prezira”, ki se tako drzno in samovšečno ni spustil v pljuvanje našega dostojanstva, gaženje naše časti in časti te države in njenega naroda.

To je v najkrajšem, tista nam dobro znana “zemljevid travme”, ki jo je na svetlobo dne prinesel premier Albin Kurti, ki je do konca izostril njeno surovo reliefno obliko, medtem ko je držal svoj veliki govor v sarajevski Viječnici tisti petek zvečer, 6. decembra 2024. leta.

***
Toda, kako se je Združenje “Krog 99” kot organizacija brez konkurence v regiji po obsegu dejavnosti, pa tudi po moči idej, s katerimi nekompromisno nastopa v javnosti, odzvalo na Kurtijev obisk.

Kaj je bil njihov državljanski odgovor.

Ta odgovor je v kratkem uvodnem nagovoru predstavil Adil Kulenović, predsednik Združenja: “Ni dovolj samo naš posamezni notranje-politični odpor in pogum za boj za svobodo in blaginjo naših držav in vseh njenih državljanov.
Zgodovinska nujnost nas sili k trdnejšemu povezovanju in ustvarjanju “Južne osi miru na Balkanu”, ki jo sestavljajo ne-ekspanzionistične države v tem delu Evrope – Kosovo, Črna Gora, Makedonija, Bosna in Hercegovina”.

Osi miru na Balkanu, ki jo sestavljajo ne-ekspanzionistične države v tem delu. Tukaj se nahaja ključno politično sporočilo s tega srečanja v Viječnici, katerega udeleženec je bil premier Albin Kurti.

Čas, v katerem živimo, rast hegemonizma, rast ekspanzionističnih ambicij tako Srbije kot Hrvaške, predvsem do BiH, pa tudi do drugih držav regije, zahteva nujen odgovor in ukrepanje.

V predstavitvah prof. Senadina Lavića, prof. Jahje Muhasilovića, prof. Vahidina Preljevića ter prof. Enverja Halilovića, ki smo jih ob tej priložnosti slišali za govorniškim odrom v Viječnici, je bil v nekaterih govorih, zelo eksplicitno, ponujen ta odgovor Združenja “Krog 99”.

Spomnimo samo, kako je prof. Lavić govoril o oblikovanju regionalne “Balkanske lige prijateljstva”, prof. Muhasilović pa je predlagal “nujno” in “kreativno” oblikovanje novega “regionalnega bloka sodelovanja”. Združenje “Krog 99” je doslej, med več pogovori, bodisi z veleposlaniki posameznih držav ali z ministri iz vlad posameznih držav (Črna Gora) v času govora Albina Kurtija, prvič v zelo jasni obliki, objavilo Pobudo za oblikovanje regionalnega telesa, sestavljenega iz držav, ki nimajo takšnih teritorialnih ali ekspanzionističnih pretenzij.

To pobudo “Krog 99” razume predvsem kot institucionalno povezovanje akademske skupnosti, nevladnih organizacij, gospodarstva in končno politično povezovanje držav BiH, Črne Gore, Makedonije in Kosova, ki bi kot “Južna os miru” predstavljale protiutež ali obrambo pred “Severno osjo
hegemonije ekspanzionizma Srbije in Hrvaške”.

Ta pobuda “Kroga 99”, ki jo je implicitno podprl kosovski premier Albin Kurti, ima kot svoj končni cilj vračanje dostojanstva in verodostojnosti silam miru v regiji.

Povsem gotovo je, da bo govor premierja Kurtija v Viječnici, katerega so se udeležili tudi veleposlaniki Turčije, Makedonije in Črne Gore, imel svoje širše posledice tudi do držav Evropske unije.

Dominantna retorika, ki prihaja iz držav “hegemonije” – Srbije in Hrvaške, bodisi da gre za “srbski svet” ali za “legitimno predstavljanje”, sčasoma v vse večjem številu evropskih držav sprejema in sprejema kot “standard” in merilo politične realnosti, retorika “sil miru”, retorika avtentičnega govora –
Bosne in Hercegovine, Kosova, Makedonije in Črne Gore, pa se razvrednoti, marginalizira in diskreditira.

Albin Kurti je v Sarajevu sprožil to nevihto navdušenja prav zaradi tega svojega – neustrašnega govora o miru.

Zato, ker je na tej, zgodovinsko najpomembnejši seji “Krog 99”, odprl upanje, da je mogoče prebiti in premagati vsiljeno in spretno spleteno mentalno blokado političnega diskurza v Bosni in Hercegovini.

Povsem gotovo je, da bo ta obisk dolgo ostal kot ločnica med dvema bregovoma – naroda in oblasti, med narativom o “legitimnem predstavljanju” in narativom o “resnični demokraciji”; med retoriko o “srbskem svetu” in retoriko o “Bosni kot naši – bosanski”; in končno, ločnica med govorom o “suženjstvu” in govorom o “osvoboditvi”.