Nesib Tabaković: Zadnjo „reševalno pot“ iz Srebrenice proti Tuzli je prehodil skoraj slep

Nihče ni verjel, da lahko kdo od nas ostane živ. Četniki so nenehno postavljali zasede in ubijali ljudi, ali pa so z okoliških hribov obstreljevali in streljali z težkim orožjem po nas. Gledaš prijatelja, kako pade v luži krvi, a mu ne moreš pomagati. Bilo je težko – je v ekskluzivnem pogovoru za bosansko-hercegovinsko novinarsko agencijo Patria (NAP) obudil spomine eden redkih, ki je preživel golgoto, skozi katero so Bošnjaki iz Srebrenice šli leta '95, medtem ko so pred četniškimi noži bežali proti svobodnemu ozemlju Tuzle.

Nesib Tabaković, ki je med genocidom v Srebrenici imel komaj 25 let, je edini preživeli iz svoje kolone, ki se je iz Srebrenice 11. julija poskušala prebiti do Tuzle. Danes živi na Švedskem z ženo in otroki. Na redko objavljenih fotografijah, ki prikazujejo golgoto Srebreničanov, ki jih je posnel tuzlanski fotoreporter Ahmet Bajrić, je Tabaković fant s povojem čez oči.

Samo dragi Bog, pravi, je hotel, da ostane med živimi. Verjetno zato, pravi, da danes lahko priča o največjem genocidu v Evropi po drugi svetovni vojni.

Zadnjo „reševalno pot“ je prehodil skoraj povsem slep, z gelerskim šrapnelom v glavi. Sopotniki so mu pomagali, da se je prebijal skozi neprehodne gozdove do Baljkovice, kjer je prvič videl tudi legendarnega poveljnika Naserja Orića. To je bil zanj, pravi, znak, da je rešen.

- Še danes mi ni jasno, kako sem vse zdržal – pravi Tabaković za Patrijo.

- 11. julija '95 smo krenili iz Srebrenice proti Tuzli. Načrt je bil, da vsi vojaško sposobni moški preko gozdov pridejo do Tuzle. Ženske, otroci, starci in ranjeni so odšli proti Potočarom, pod zaščito ZN – se spominja Tabaković. A to je očitno bila njihova največja napaka.

- Nisem prepričan, koliko nas je bilo v koloni, ampak tam je bilo okoli 8.000 ljudi.

Nesibova žena je bila v Tuzli z njegovo materjo. Sestra in brat z družinami so ostali v Srebrenici. Njegovega očeta bodo četniki ubili s preostalimi Bošnjaki. Našel ga je šele leta 2007, pokopal pa leto kasneje.

- Zjutraj ob 2. uri smo prispeli na Jagliće, že ob 8.30 pa smo s 28. divizijo krenili proti Kamenici. Tam se bo zgodil pekel. Četniki so nas obstreljevali z granatami in streljali z težkim orožjem po nas. In potem nov šok. V Kamenici pri Kravici zaseda. Četniki so ubijali vse, kar so lahko ubili. Ranjenim so molili, naj jih ne pustimo, da jih ti koljejo. A enostavno, ne moreš pomagati vsem, ker tudi ti potrebuješ pomoč – pravi Tabaković. Do gore Udrč, pravi, nihče od njegovih prijateljev, ki so z njim krenili iz Srebrenice, ni prispel živ. Njihova imena je kasneje našel na spominskem obeležju v Potočarom. Vsi do enega so bili ubiti.

Štiri dni po padcu Srebrenice 11. julija, izčrpan, ranjen, lačen, je bil Nesib tretjič ranjen na Križevačkih njivah, tokrat v glavo in roko. Ostal je brez desnega očesa.

- Na Križevačkih njivah nas je bilo ranjenih sedem, en človek pa je umrl. Še danes ne vem, od česa smo bili ranjeni, ali so bile to mine ali granate.

To je zadnje, česar se spominja. Izgubil je zavest. Sopotniki so mu pomagali priti do mesta Baljkovica, kjer so mu nudili prvo pomoč. Pet najtežjih dni v življenju, brez hrane in vode, pod nalivom granat, je bilo za njim.

- Ko sem zagledal poveljnika 28. divizije Nasera Orića, sem takrat vedel, da smo prispeli na prosto ozemlje v Nezuk. Na žalost, mnogi niso imeli te sreče – pravi Tabaković, piše Patria.