Neprimerno je, da se Plenković kot klon politik, ki so rušile mostove, udeleži odprtja mostu pri Počitelju!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Hrvaški premier Andrej Plenković je danes na novinarsko vprašanje odgovoril tudi na kritike, da "mu ni mesto na slovesnosti ob odprtju mostu pri Počitelju na avtocesti Vc", in dejal, da je vloga hrvaških predstavnikov "čestitajoča in opazovalna", pri čemer je opozoril, da se kritika zdi neprimerna, ker gre za skupen koridor.

Odgovarjamo Plenkoviću, zakaj je neprimerno, da je tam. Prvič in predvsem je to, da se nikoli ni odrekel združeno-zločinskemu podvigu, ki je bil obsojen v Haagu, in da njegovo vmešavanje v notranje zadeve BiH presega "prijateljski" odnos. Danes je celo sestanek s Krištovo pokazal odnos Hrvaške do BiH. Celoten sestanek je bil videti kot poročilo nadrejenemu, ne pa pogovor dveh enakopravnih oseb, ki predstavljata dve državi.

Prijatelj prijatelju ne spodkopava suverenosti, niti nima pretenzij na njegovo lastnino. Hrvaška BiH nikoli ni vrnila njene (lastnine iz sukcesije). Prijatelj prijatelju ne pušča jedrskih odpadkov na dvorišču, ne seka gozdov na meji, ne vdira na njegovo ozemlje z orožjem, ne prereže mu dostopa do morja in ima rešeno vprašanje razmejitve. BiH pa s Hrvaško nima – torej, dokler obstajajo odprta vprašanja, ni prijateljstva.

Še posebej boleče je vprašanje mostov!

Mostar in Hercegovina sta bila vedno kraj mostov, ki so skoraj vsi porušeni v agresiji na BiH. Porušeni so bili v relativno kratkem času. Rušila sta jih Vojska RS in HVO. Vse te mostove so večinoma obnavljali Bošnjaki, Bosanci, Hercegovci, ki so kljub grozotam, ki so jih preživeli, ponovno želeli spojene bregove.

Današnja politika Hrvaške in HDZ BiH jasno kaže, da ne želi spojene bregove, saj ne želi niti je zmožna obsoditi in odreči se retrogradnim politikam, temveč še naprej skozi politične igre v miru poskušajo omejiti ozemlje in na miren način priti do vojnih ciljev.

Mostar in okolica sta med vojnimi dejanji ostala brez vseh mostov, celo tistih v primestnih naseljih.

Vključno s slavnim Starim mostom, ki si ga zdaj lasti Željana Zovko, imenujejoč ga "materialna in nematerialna dediščina Hrvatov na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini". Nematerialni je bil verjetno, ko so ga porušili, postal pa je materialni, ko so ga obnovili Italija, Nizozemska, Turčija, Svet Evrope, na veselje celega sveta.

Porušen je bil z granatami HVO, izstreljenimi s položajev v Rodoču. V Haagu je bil med izrekom drugostopenjske sodbe Jadranku Priliću in ostalim označen kot vojaški cilj. To je bil še posebej boleč udarec za maloštevilno napadeno ljudstvo, ki se je v tistem času nahajalo na majhnem prostoru med reko Neretvo in frontno linijo s HVO. Danes nam Plenković "čestita" nov most, ne želi pa priznati preteklosti niti sodb.

Dragan Čović še danes sanja tako imenovano Herceg Bosno, tisto državno paratvorbo, ki je uničila Hercegovino. Danes na nekoliko drugačen način želi isto kot Franjo Tuđman.

Ko omenjamo mostove, jih naj spomnimo, da so most, ki povezuje Ljubuški in Čapljino, poimenovali po Franju Tuđmanu. Most je bil obnovljen s sredstvi vseh državljanov BiH, poimenovan pa po človeku, ki je delil Bosno in Hercegovino in pod čigar poveljstvom je bil ta most porušen. In vse to prenašajo Bošnjaki, ki se predstavljajo kot neka druga civilizacija. Tako govorijo megafoni HDZ, o nekem spopadu civilizacij, morda pa imajo prav, saj je velika razlika med tistimi, ki rušijo, in tistimi, ki obnavljajo.

Odnos in sprejemanje civilizacijskih vrednot je razlika med hrvaško politiko in njenimi megafoni na eni strani ter Bošnjaki na drugi. Bošnjaki so namreč privolili v mir, medtem ko so jim še krvavele rane, prehodili so krvave reke, opustošene gore, ker mostov in poti ni bilo.

Bošnjaki, Bosanci in Hercegovci živijo civilizacijske vrednote, ki bi jih Plenković, Čović in megafoni želeli braniti, čeprav delajo vse nasprotno civilizacijskim vrednotam. Negovanje zločinskih politik, poveličevanje zločincev, aparthejd, segregacija niso vrednote današnjega civiliziranega sveta, so pa bistvo in srž hrvaške politike.

To je ista tista politika, utemeljena na zahrbtnih dogovorih, katerih vojska je porušila Južni most, Lučki ali Most Mujage Komadine, Betonski Titov most ali Most Musala, Železniški ali Sutina most…

Skoraj genetsko kloniranje politik, ki so z agresijo rušile mostove po Hercegovini, danes na silo želijo odpirati in pripovedovati zgodbo o prijateljstvu. Isto zgodbo, ki so jo pripovedovali v začetku devetdesetih, ko so z Miloševićem in Karadžićem risali črte delitve Bosne in Hercegovine.

Mostovi so spet tu, lepši in trdnejši, in ne glede na to, kako se trudijo ti lažni anticivilizacijski prijatelji, ne morejo porušiti dovolj, kolikor se lahko obnovi Bosna in Hercegovina, ker v njej raste en cvet, ki je največji jamstvo, da bo Bosna in Hercegovina domovina vseh patriotov in dobronamernih ljudi. Rušitelji bodo prej ali slej, v vojni ali miru, končali na smetišču zgodovine, ker drugače preprosto ni naravni tok!