Nepopolno pismo Ružice Jukić

Mediji so v ponedeljek objavili pismo Ružice Jukić, podpredsednice Visokega sodnega in tožilskega sveta Bosne in Hercegovine, v katerem Jukić zahteva, da državno Predsedništvo obvesti ZN o „vmešavanju v delo pravosodnih institucij BiH.“

Jukić se namreč šokirana in zgrožena sklicuje na prejšnji teden skupno pismo veleposlanikov več zahodnih držav v Bosni in Hercegovini, usklajeno z OHR in OVSE, nadzornikoma miru in pravnega reda v BiH, v katerem opozarjajo, da v državi nihče ne sme biti nad zakonom, niti predsednik Visokega sodnega in tožilskega sveta BiH Milan Tegeltija, posnet v korupcijskem škandalu, tako da je inšpektor SIPA od podjetnika iz Velike Kladuše zahteval denar za Tegeltijo, da bi ta vplival na takratno kantonalno tožilko v Sarajevu Dalido Burzić, da po dveh letih ignoriranja končno obravnava kazensko prijavo, ki jo je Nermin Alešević vložil proti več osebam zaradi malverzacij s krediti Bobar banke, vključno z nekaterimi političnimi funkcionarji v državi.

Opozorilo mednarodne skupnosti „da v državi nihče ne sme biti nad zakonom, niti predsednik Visokega sodnega in tožilskega sveta BiH Milan Tegeltija“, potem ko ga je Disciplinska komisija VSTV predhodno oprostila odgovornosti, je Jukić razumela kot pritisk na bosansko-hercegovsko pravosodje, zato je od državnih voditeljev zahtevala, da o tem "škandalu" obvestijo Združene narode in Evropsko unijo.

„Strokovno in moralno kredibilna“ Jukić, „brez kakršnega koli prekrška, niti prometnega“, „z enakim premoženjem zdaj kot takrat, ko je nastopila funkcijo v VSTV-u", sprašuje veleposlanike Združenih držav Amerike, Združenega kraljestva, Nemčije, Nizozemske, Španije ter Valentina Inzka in Brucea G. Bertona: “ali v njihovih državah obstajajo steklene in gumijaste sobe za nosilce pravosodja in ali se od njih zahteva, kako naj ravnajo v katerem primeru?“, „jih sprašuje, ali bi bil Alešević v njihovih državah že aretiran, ker je poskušal podkupiti visoko pozicioniranega nosilca pravosodne funkcije in ker je nepooblaščeno in nezakonito snemal ter tak posnetek več mesecev hranil pri sebi?“, „ali bi minister za varnost v njihovih državah lahko organiziral proteste, zahtevajoč rušenje tretjega stebra oblasti, pri tem pa bi bil obremenjen s tožilskimi preiskavami, ki se vodijo proti njemu v tožilstvu, pred katerim je protestiral“? Seveda v njihovih državah to ne bi bilo mogoče, odgovarja Jukić na lastna vprašanja „ker je njihov pravosodni sistem zaščiten pred takšnimi napadi, ki vodijo v anarhijo in popolno nezaupanje državljanov v pravosodni sistem.“

Če sprejmemo, da se vprašanjem, ki jih je Jukić naslovila na veleposlanike, nima kaj odvzeti, bi se tem vprašanjem vsekakor imelo kaj dodati. Jukić sprašuje veleposlanike „ali v njihovih državah obstajajo steklene in gumijaste sobe za nosilce pravosodja in ali se od njih zahteva, kako naj ravnajo v katerem primeru“, hkrati pa ne omenja, da v Bosni in Hercegovini brez kakršnih koli sankcij obstajajo službeni vozniki članov Predsedništva BiH, ki ugrabljajo politične nasprotnike in jih tlačijo v prtljažnik službenega predsedniškega Audija – kot Čovićev voznik Krezić. Jukić sprašuje „ali bi bil Alešević v njihovih državah že aretiran, ker je poskušal podkupiti visoko pozicioniranega nosilca pravosodne funkcije in ker je nepooblaščeno in nezakonito snemal ter tak posnetek več mesecev hranil pri sebi?“, hkrati pa ne razpravlja o tem, zakaj Tožilstvo Bosne in Hercegovine Aleševića ni aretiralo, če je poskušal podkupiti visoko pozicioniranega nosilca pravosodne funkcije in ker je nepooblaščeno in nezakonito snemal ter tak posnetek več mesecev hranil pri sebi“. Poleg tega se Jukić ne sprašuje, kako je Alešević sploh prišel v položaj, da mora kazensko prijavo, ki jo je vložil na Tožilstvo, pospeševati z „dodatnimi sredstvi prepričevanja.“ Jukić v pismu ne odpira niti vprašanja, zakaj Tožilstvo inšpektorja Pandžo, ki je, zelo predvidljivo in nečastno rekel: „Zlorabil sem ime Milana Tegeltije in denar vzel izključno zase...", povabi na razgovor šele dva tedna po škandalu, s čimer mu pusti dovolj časa, da vpliva na priče in celoten proces. Jukić je nadzornica pravilnosti dela Tožilstva in njena je odgovornost, če Tožilstvo ne ravna po zakonu.

Jukić še sprašuje „Ali bi minister za varnost v njihovih državah lahko organiziral proteste, zahtevajoč rušenje tretjega stebra oblasti, pri tem pa bi bil obremenjen s tožilskimi preiskavami, ki se vodijo proti njemu v tožilstvu, pred katerim je protestiral.“ Hkrati preskoči, da, recimo, Dragan Čović opravlja najvišje politične funkcije v BiH, čeprav je osumljen, da je med vojno v BiH zlorabljal taboriščnike kot delovno silo v podjetju Soko v Mostarju, kjer je bil vodja?!

Vsaka „strokovno in moralno kredibilna oseba“ bi reagirala tudi na najmanjšo nepravilnost, opaženo v lastnih vrstah, v konkretnem primeru pravosodnem sistemu Bosne in Hercegovine, ki je na najnižjih vejah od vojne do danes. Namesto tega Ružica Jukić pristopa k problemom selektivno. Kot namestnica predsednika VSTV je glasovala in podprla imenovanje Gordane Tadić na položaj glavne državne tožilke Tožilstva BiH, čeprav je Tadić v sorodstvenih zvezah z najvišjimi funkcionarji HDZ. Jukić govori o pritisku tujih veleposlanikov na pravosodje v BiH, preskoči pa politični vpliv domačih političnih elit. Jukić je podprla Tadić za položaj glavne tožilke, čeprav je Tožilstvo BiH pod vodstvom Tadić leto prej, leta 2018, vložilo le šest obtožnic za korupcijo, čeprav mednarodna poročila BiH obravnavajo kot državo z izrazito visoko stopnjo korupcije.

Ali pa je Jukić podprla, da je Dalida Burzić imenovana za sodnico Sodišča BiH, kljub temu da je kot kantonalna tožilka primer umora mladeniča Dženana Memića vodila v napačno smer.

Nepristranski in nepodkupljiv sodnik bi ali glasoval, da kompromitirana oseba ne pride na čelo pravosodnih institucij v BiH, ali pa bi odstopil s funkcije, ne želeč sodelovati pri dodatnem kriminaliziranju pravosodja.

Glede na to, da podpredsednica VSTV k tem problemom ne pristopa objektivno, ampak jih predstavlja delno, se lahko razglasi, da Ružica Jukić ni „strokovno in moralno kredibilna oseba“, kot se predstavlja, ter da se je tudi v aferi „Tegeltija“ postavila na stran političnega bloka, ki ga vodita Milorad Dodik in ruski veleposlanik Peter Ivancov, ki v tem trenutku prek VSTV merita moči z zahodnimi državami na ozemlju Bosne in Hercegovine. V resnih državah ne bi mogel biti Tegeltija predsednik tožilskega sveta, niti Ružica Jukić ne bi mogla biti njegova namestnica.