Neizdržna bolečina krivice

Petnajst milijonov mark, predvidenih za povečanje plač in nadomestil izvoljenih predstavnikov ljudstva na podlagi povečanja osnovice, po kateri so se jim do sedaj obračunavala prejemka, in osemnajst milijonov, s katerimi iz proračuna financirajo njihove stranke, je več kot dovolj za zdravljenje vseh otrok, ki trpijo za hudimi boleznimi, vse njihove operacije v domovini in tujini ter celo pooperativne obravnave, in prepričan sem, da bi ostalo celo nekaj drobiža za subvencioniranje zdravil za več deset obolelih za redkimi boleznimi in motnjami metabolizma. Če bi se zgoraj navedenemu znesku dodalo še nekaj deset ali sto milijonov, ki kot parafiskalni nameti končajo neznano kam, bi skrb ljudskih in narodnih skrbnikov in zaščitnikov nacionalnih interesov končno dobila neko obliko konkretizacije, da ne rečem človeškega obraza. Takšne akcije, zveze, skupnosti, fronte ... na žalost težko kdaj doživimo, tako kot nikoli ne bomo videli kakršne koli enotnosti, empatije ali simpatije v smislu odpovedi enega pavšala enonarodnih predstavnikov v korist na primer štipendiranja posebej nadarjenih otrok, četudi bi bili ti otroci sami Bošnjaki, Srbi ali Hrvati.

Po drugi strani pa dvomim, da bi člani SDA sprejeli, da imajo bošnjaški tumor, da bi Srbi s tradicionalno srbsko dobrodošlico sprejeli srbski rak, da bi Hrvati vsaj na obisk sprejeli »hrvatko« levkemijo, tako kot ne verjamem, da bi se kateri koli levičar v Bosni in Hercegovini strinjal, da mu odstranijo desno pljučno krilo.

Namesto ene same plemenite pobude iz dneva v dan poslušamo ograbljanjih za funkcije in položaje, od katerih nihče razen zasedateljev in tistih, ki sedijo, nikoli ni imel in ne bo imel koristi, preveč obljub, ki – razen grdih – nikoli niso bile uresničene, in laži, ki nikoli niso doživele kakršne koli sankcije ... Nagledali smo se preveč neprijetnih, nesimpatičnih in odvratnih obrazov, ki se na TV zaslone vračajo kot vztrajni neželeni herpesi, s katerimi ne veš, kaj bi več ... Nismo videli nobenega državnega načrta, programa ali projekta, ki bi s svojo vsebino, obsegom in pokritostjo presegal entitetske, kaj šele državne meje, in ki bi s svojim lastniškim in premoženjskim listom izstopal iz okvira treh, štirih priimkov ... in največji državni problem je, ali bo ŽK s SDA ali ne! ... in v Bosni in Hercegovini redno primanjkuje osnovnih citostatikov in reagentov za kakršno koli drugo kot osnovno, krvno preiskavo ...

Stanje se spreminja s primerom, ne z željo in mnenjem. Prej ali slej bo moral eden od bosanskih, hercegovskih, bošnjaških, srbskih, hrvaških ... politikov začeti živeti v resničnosti. Resničnost je ustavna, dejanska, faktična, dovolj cinična sama po sebi: Bosna in Hercegovina, dva entiteta, najmanj trije narodi, tričlansko predsedstvo, Bošnjaki (še vedno) kot večinsko prebivalstvo, najbolj zainteresirani in najbolj odgovorni za stanje v državi, Srbi kot dejstvo, ki ga je treba spoštovati, Hrvati – ne glede na to, koliko jih je – kot odločujoči dejavnik, brez katerega se ne gre ... Resničnost je, da tukaj nihče ne bo, niti ne more preimenovati, odcepiti, uvesti ničesar ...

Slišal sem za razne sodišča: sodišče zgodovine, sodišče znanosti, sodišče stroke, občinsko, kantonalno, ustavno, šeriatsko sodišče (!)... Poznam tudi sodbe nekaterih od njih, a nič od tega ni pomembno, ker gre večinoma le za pravo, in izjemoma redko, na ravni incidenta, tudi za pravico ... V prid temu govori tudi dejstvo, da se na neštetih univerzah v tej državi šola okoli 20.000 pravnikov. Bog daj, da bi med njimi bil vsaj en pravičen.

Ali je večjega cinizma od tistega, ko nekdo, star čez šestdeset let, reče, da je treba naslednje leto posvetiti mladim? Odgovor bi bil: verjetno je ... morda pri imenovanju šestdesetletne ministrice za mlade, morda pri tisti paroli, da prihodnost pripada mladim (ker ko bo ta prihodnost prišla, bodo tudi ti »mladi« že stari). Na žalost, niti to ni največji, kaj šele zadnji cinizem, s katerim nas oblast, ki ne slavi niti ne verjame ne Boga ne človeka, zato pa že četrt stoletja slavi in poveličuje človeško neumnost in sujetnost, spravlja iz pameti in končno tudi iz države, tiste iz prvega odstavka tega besedila pa v državo.

Kolikor se vam zdi, da je vse zgoraj navedeno ali vsaj nekaj od tega vrhunski cinizem, vendar ni. Največji cinizem, za katerega sem kdaj slišal, bi bil, da imajo vse te stranke, partije, skupnosti, bloki in fronte lastno častno sodišče, če ne bi bilo ciničnega dejstva, da ta sodišča nikoli niso izrekla niti ene same sodbe. Kolikor se vam zdi to cinično in slabo, je v vsem tem tudi ena dobra stvar: če ni sodb »častnega sodišča«, je to najboljši pokazatelj, da v njih niti med njimi ni nobene časti. Z drugimi besedami, morda tu in tam obstajajo ljudje, zagotovo pa ne človeškosti.
Zato ne bi bilo slabo, da bi se napovedana moralna obnova začela z odpovedjo redni nabavi citostatikov, sestavljanjem nekoliko konkretnejših in pravičnejših osnovnih seznamov zdravil, nekoliko resnejšo socialno in zdravstveno oskrbo ali vsaj s prenehanjem financiranja strank iz proračuna ... pa korak za korakom ...