Nemirna Bosna

Bosna in Hercegovina ne more biti nacionalna država, kot sta, vzemimo za primer le najbližje okolje, Hrvaška in Srbija, niti tronacionalna, ker je to model, po katerem trenutno deluje in
vidimo, da ne spominja na nič, za kar bi se med spodobnimi besedami lahko našla ustrezna beseda. Srbi v Srbiji in Hrvati na Hrvaškem so večinski narodi in nacije ter tvorijo edino, kar večinskim narodom
pritiče – trudijo se svoje države narediti čim bolj stabilne in trdne nacionalne države in jih lansirati vsaj v nebo.

Srbi v Bosni in Hrvati v Hercegovini pa delajo vse, da bi BiH potegnili čim bližje dnu, na eni strani tisto, česar generacijam njihovih prednikov ni padlo na pamet – „sejejo in sadijo v Bosni in Hercegovini, Boga pa prosijo, da dež pada v Srbiji in na Hrvaškem“, na drugi strani pa tisto, česar njihovim prednikom in številnim drugim/ostalim ni uspelo stoletja: predvsem da svojo državo – Bosno in Hercegovino – čim bolj razdržavijo, verujoč, da bodo s tem za svoje narode zagotovili boljše pogoje za življenje, kot jih imajo v enotni državi Bosni in Hercegovini, razdirajo in razkrajajo njeno stoletno tkivo z oblikovanjem kvazi in paradržavnih tvorb z administrativno republiko in virtualnim – ekonomskim – tretjim entitetom.

Bošnjaki v Srbiji in Bošnjaki na Hrvaškem, kot manjšine, iščejo način, da svoje statuse – kakršni koli že so – naredijo čim bolj stabilne in jih iz zgolj verske skupnosti izboljšajo vsaj v nacionalno manjšino z vsemi pravicami, ki jim jih jamči evropska Povelja o pravicah manjšin, ali kako se izborijo ali, v najslabšem primeru, kakorkoli jim bo.

Bošnjaki v Bosni in Hercegovini, kot nedvomno najštevilčnejši narod, ne glede na odstotke, že dve desetletji komaj držijo glavo „nad vodo“ in z nesnalažnostjo, celo z neznanjem, vztrajno stremijo k temu, da bi najštevilčnejši narod identificirali z versko skupnostjo, se zdi, „prepisujejoč“ to od Srbov, saj so le oni do zdaj uspeli do te mere identificirati srpstvo in svetosavlje, da bi vsak poskus ločitve najbolj spominjal na operacijo siamskih dvojčkov, sraslih s srcem. Tudi medicinskim laikom je jasno, da se takšna operacija lahko konča le s smrtjo enega ali obeh „dvojčkov“. Ni težko ugotoviti, v kakšno in kakšno nevarnost se s takšno „politiko“ privedejo Bošnjaki v Bosni in Hercegovini.

Bošnjaki v Bosni in Hercegovini kot večinski narod živijo na komaj četrtini ozemlja svoje države in države, niso sposobni in jim ni dana priložnost, da bi oblikovali državo, ki, čeprav ne bi bila močna in nacionalna, bi bila vsaj normalna in funkcionalna v meri, da bi vsem njenim prebivalcem bilo enako dobro ali slabo.

Politični interesi bosanskohercegovskih etničnih političnih elit predvsem zunanje, nato pa tudi notranje, temeljijo predvsem na čustveni ali emocionalni ravni bolj kot na kateri koli drugi identifikaciji z večjimi in pomembnejšimi „igralci“ na regionalnem in širšem geopolitičnem prizorišču. Željen in strogo čuvan status quo v Bosni in Hercegovini se vzdržuje le in izključno z medsebojnim podžiganjem strahov: „Bošnjakov“, da se bo država razdrobila, „Srbov“, da se bo BiH unitarizirala (kar koli že to pomeni), in „Hrvatov“, da se bodo nekoč vendarle objavili rezultati popisa iz leta 2013...

Glede na najnovejše novice lahko mirno spijo, saj popisa ne bo niti leta 2021. V navedenem kontekstualnem okolju se rešitve za Bosno in Hercegovino, vsaj tiste, ki se nazirajo na obzorju, omejujejo na le dve rešitvi: 1. sekularno, državljansko, državo narodov po vzoru nekaterih obstoječih, na primer Belgije, ali 2. razpad ali disolucijo države.

Ker prva možnost najbolj spominja na „unitarno“ BiH, se lahko računa, da bodo tako Srbi in Srbijanci, kot tudi Hrvati in Hrvati v doglednem političnem soglasju proti njej aktivirali vse razpoložljive vire, kljub dejstvu, da jim takšna država zagotavlja celo več pravic, kot jih imajo zdaj. Toda, ker takšna država zavezuje k vladavini prava oziroma izvajanju zakonov namesto dosedanjega zgolj izglasovanja in preprečevanja aktiviranja in delovanja pristojnih institucij, se lahko reče, da bodo proti njej tudi aktualni bošnjaški politični subjekti. Ostaja torej razpad države ali njena delitev na tri „entitete“, ki de facto že obstajajo in delujejo, čeprav so de iure le delno definirane.

Disolucija Bosne ali, bolj razumljivo, njen razpad je možen – kljub vsem drugim trditvam in bolj ali manj uspešnim poskusom – le ob soglasju in s pomočjo Bošnjakov. Čeprav ni Bošnjaka, ki se ne bi prisegel, da bi to za vsako ceno dovolil, bošnjaška politična elita to počne z indoktriniranjem Bošnjakov z eno obskurno teorijo in še bolj obskurno prakso, ki po vsem najbolj spominja na ljubezen – turkofilijo! Odnosno, s trditvijo, da smo mi, Bošnjaki muslimani, od prihoda Turkov v Bosno naprej... čemur nasprotuje vse: od zdravega razuma do resnicoljubne zgodovine.

Namreč, poleg tega, da neposredno potrjuje nacionalistične in velikodržavne projekte ter stoletne tendence politike sosedov (če smo prišli, je povsem normalno, da odidemo), usodo Bošnjakov kot naroda (ne nacije) neposredno povezuje z usodo političnega projekta v eni daljni državi, jih obsoja na politično smrt v primeru padca režima stranke AK v Turčiji. Tretja verjetna možnost, status quo, je poleg tega, da je tretja omenjena, dejansko prva, ker je najbolj verjetna.

Na žalost, ljudje, ki želijo moč in oblast v takšnem okolju, so najbolj primerni, da jo pridobijo, in dovolj ironično, predvsem, najmanj primerni, da jo uporabijo. Glede na naravo oblasti v BiH – prijateljsko-sorodstveno obvladovanje in razpolaganje z viri in proračuni – politične subjekte, vključene v proces vladanja Bosni in Hercegovini, zmanjšuje na njihovo resnično bistvo, ki ga je nemogoče drugače poimenovati kot karteli.