Nebojša Kuzmanović nadaljuje tradicijo: Ljubezen uradne Srbije do svojih vojnih zločincev

Kdo je Nebojša Kuzmanović, namestnik pokrajinskega sekretarja za kulturo in informiranje Vojvodine? Kdor ga zanima in ima dober želodec, naj klikne na naslov njegovega bloga. Tam bo našel marsikaj o tem “angažiranem intelektualcu”, pišejo srbski mediji, poroča novinarska agencija Patria.

Začenši z njegovo tezo, da je Srbija “okupirana država”, s konca leta 2015. Kako je pristal, da je namestnik pokrajinskega sekretarja v okupirani državi, javnosti ni znano.

Na tem blogu boste našli tudi njegovo odo Stojanu Župljaninu, policijskemu krvniku iz okolice Banja Luke, ki je bil pred haaškim sodiščem obsojen na 22 let zapora zaradi vojnih zločinov v 20 bosanskih občinah, med katerimi je tudi zločin na Korićanskih stenah, ko so več kot 200 bošnjaških ujetnikov iz Prijedora in okolice potisnili čez pečine v prepad.

Župljanin je bil aretiran leta 2008 v Pančevem, kjer se je junaško skrival. O njem Kuzmanović pravi naslednje:

“Stojanova literatura je ustvarjena iz življenjske muke in nesreče, posvečena pa je življenju…”, pravi v oceni nekakšne Župljaninove knjige, ki je “nastala v haaških ječah”.

O Župljaninu piše tudi kot o “haškem spokorniku”, ter da bodo ti – obsojeni vojni zločinci – “z zlatimi črkami zapisani v spomin srbskega naroda”, sam Župljanin pa bo zaradi svoje “časti, poštenja in ljubezni v tem spominu zavzel eno najsijajnejših mest”.

Kuzmanović pravi tudi, da si je Župljanin v “ječi” pustil zrasti brke, “kot znak kljubovanja in upora tožilstvu”, ter pripoveduje, da ga je v svoji celici pričakal s skromno pogostitvijo: losos, kotleti, medena pita s kokosom… Ne pove, od kod Stojanu denar za to pojedino, in se ne ukvarja s tem, ali morda ni to od vseh tistih žrtev, ki so med njegovim vladanjem v Bosanski krajini najprej oropane, nato pa umorjene ali, v najboljšem primeru, oropane, mučene in pregnane.

In medtem ko Župljanin gnije v ječi, Kuzmanović po Facebooku objavlja svoje fotografije z obiskov različnih držav, ki so – vse po vrsti – v mrzli EU, in v še bolj mrzlem Natu. Verjetno je človek šel tja, da bi podrival in okupiral.

Objavil je dr. Kuzmanović tudi svojo fotografijo s patriarhom Srbske pravoslavne cerkve Irinejem ob komentarju: “Z blagoslovom patriarha srbskega Irineja za naše haaške mučenike”.

Tam, na tem profilu, je tudi njegova fotografija z obsojenim vojnim zločincem, morilcem Vukovara, Veselinom Šljivančaninom, na predstavitvi njegove knjige krvavo-ciničnega naslova “Sine, budi čovjek…”

Priznati je treba, da Kuzmanović, za razliko od svojih šefov, ne skriva, da je v celoti dosleden vrednotam devetdesetih in družinskim vrednotam, ki so nastale v množičnih zločinih, tako je svojega mladoletnega sina pred nekaj leti poslal v Sibir v paravojaški tabor, v organizaciji združenja veteranov “Patriotski front”.

Tam so se otroci učili kopati rove, streljati in metati bombe. Tam jim je bilo razloženo, kdo je sovražnik pravoslavja in koga je treba likvidirati. Na vprašanje novinarja Svobodne Evrope, zakaj je to storil, je Kuzmanović takrat dejal, da je želel, da njegov sin “odrašča v skladu s tradicijami našega naroda”.

Očitno je to tradicija, ki se bo negovala tudi v tem pokrajinskem sekretariatu, pa tudi v celotni vojvodinski vladi v prihodnjih štirih letih. A ne delajmo se neumne in se ne čudimo: v državi, kjer je Nikolić predsednik, kjer je Vučić premier, a Šešelj priljubljen opozicijski politik, tam, kjer je Dmitrović glavni urednik državnih novic, Igor Mirović pa premier multinacionalne pokrajine – je povsem logično, da ljubitelji vojnih zločincev in paravojaških formacij, skupaj s duhovniki podobnih nazorov – oblikujejo kulturno politiko in “svobodo medijev”.