Ne potrebujejo optimuma, temveč maksimum pozornosti: Vsi otroci so naši!

Piše: Muamer Bandić

Kadar oblast skriva dejansko vsebino tistega, kar v javni komunikaciji pokriva z nejasnimi frazami, celo pred stroko, je upravičeno strah, da poskuša dolgoročno varčevati na najbolj ranljivih kategorijah naše družbe. To kaže, da nerealne obljube, razsipno trošenje in hitro naraščajoči dolgovi pridejo na naplato in da Vlada Kantona Sarajevo poskuša dolgoročno sistemsko varčevati pri socialnih dajatvah, izobraževanju in zdravstvu.

Hvalili se bodo, da so razdelili raznorazno pomoč, vendar kratkoročno, le da bi kupili socialni mir in izboljšali svojo podobo pred prihajajočimi volitvami. Toda razdeljene baklave in porcije čevapčičev, ne glede na to, kako moderne in pozitivne izgledajo, ne bodo rešile nakopičenih težav znotraj kantonalnega sistema, ki se skoraj sesuje.

Menim, da je prav to pot, ki jo je izbrala Vlada Kantona Sarajevo, in to nam kaže pomanjkanje osnovnih zdravil v ambulantah in domovih zdravja v Kantonu Sarajevo ter specializiranih zdravil za zdravljenje naših najtežje obolelih someščanov. Kot papagaji nam ponavljajo, da denarja je, če se ne krade, da nikoli nismo imeli boljše in pametnejše oblasti ter da nam nikoli ni bilo bolje, vendar vsakdanje življenje nas na vsakem koraku demantira. Še posebej jih demantira pomanjkanje najosnovnejših komunalnih storitev, ki jih vsi plačujemo.

Začenjam se spraševati, ali naši vrli ministri in ministrice sploh hodijo v trgovine in kako nabavljajo osnovne življenjske potrebščine?! Se sprašujejo, kako preživijo naši hudo bolni someščani in kakšno je življenje sarajevske družine, ki ima člana s posebnimi potrebami? Srečajo ti ljudje kdaj te ljudi, jih pogledajo v oči in jih vprašajo, kako živijo?

Brezčutno in sramotno je, da ministri z starši otrok s posebnimi potrebami in pedagogi, ki delajo s temi otroki, komunicirajo preko medijev. Otroci s posebnimi potrebami so najbolj ranljiva kategorija družbe in zahtevajo posebno skrb vseh nas.

Razumem tudi potrebo Ministrstva, da ureja področja pod svojo pristojnostjo, in še bolj podpiram, da izboljšujejo sistem, vendar morajo biti te spremembe transparentne in pravočasno sporočene pedagogom, ki delajo z otroki, in staršem, saj so oni tisti, ki nosijo največji breme vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Nemogoče je delati karkoli brez posvetovanja in vključevanja teh ljudi v načrtovanje in proces implementacije.

Torej, vse spremembe morajo začeti v dogovoru s starši in pedagogi, saj so oni tisti, ki bodo spremembe najbolj občutili in na koncu izvedli v praksi, kakršne koli že bodo. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje Kantona Sarajevo se obnaša avtistično, nespametno in paranoično, načrtuje nekaj v tajnosti ozkega kroga zaupanja vrednih ljudi in brez kakršnegakoli dogovora s tistimi, ki se jih te spremembe najbolj tičejo.

Še več, prišli smo v situacijo, da ljudje, ki opravljajo delo, sploh ne razumejo, kaj Ministrstvo hoče, niti kaj natančno načrtuje. Privilegirana kasta izbrancev, navajena na populistično zavajanje preko medijev, sploh ne razume, da se sistemski posegi, še posebej na področju socialne zaščite in izobraževanja ranljivih kategorij, ne rešujejo z direktivami z vrha. Tisti čas je minil, saj to ni več družba ene stranke, temveč vseh nas državljanov.

Nekateri ljudje očitno imajo težave sesti za mizo s starši in pedagogi, da bi se odkrito pogovorili in pojasnili, kaj se dogaja, ter kaj se dejansko želi doseči z določenimi potezami. Vsi bi resnično želeli slišati, še posebej starši in pedagogi, kaj je pravzaprav ta “optimum”, o katerem govori ministrica Hota-Muminović?

To nam še nihče ni povedal, ne Ministrstvo, ne ministrica! Tem otrokom pa ni potreben optimum, temveč maksimum naše podpore! In dokler se bom ukvarjal s politiko, se bom vedno boril, da tem otrokom, njihovim staršem in pedagogom, ki vsakodnevno delajo s to populacijo, nudimo maksimum podpore.