V Bosni in Hercegovini ne obstajajo "suverene" etnične skupnosti

Napisal: dr. sci. Nermin Tursić

---

Med pogajanji o ustavni reformi v BiH (pa tudi že prej) so najpogostejši pojmi, ki jih slišimo od "predstavnikov narodov" kot pogajalskih strani, "legitimno predstavljanje", "dogovor konstitutivnih narodov", "suvereni narodi", "suverene pravice", medtem ko predstavniki oblasti "rs" nenehno pozivajo k "entitetski državnosti", "pravici narodov do samoodločbe", "pravici do odcepitve" itd. Z uporabo takšnih pojmov v trenutni situaciji se poskuša poudariti moč etničnih stališč in to "v skladu" s političnim substratom "daytonske BiH" (ne glede na to, ali gre za etnična ali entitetska stališča). V bistvu takšno stanje poraja temeljna vprašanja, kot so: ali obstajajo "suverene etnične skupnosti" v BiH, ali obstaja "entitetska suverenost" in kako nevarna je uporaba takšnih pojmov za državo BiH?

Dejansko se je z opustitvijo prejšnje oblike republiškega ustavnega reda vzpostavila praksa političnih odnosov v BiH, ki temelji na "dogovoru narodov" kot "suverenih" kategorijah političnega diskurza in delovanja. Z prvotno uporabo pojma se je poskušalo vzpostaviti zavedanje o "enakopravnosti narodov" kot edinih političnih kategorijah. Vendar pa je pojem "suvereni narodi" pomenil pravico do "suverenega ozemlja" in "suverene oblasti", zato je v bistvu šlo (in gre) za politično težnjo po vzpostavitvi ekskluzivnih etničnih prostorov znotraj države BiH.

Takšno stanje je ostalo nespremenjeno vse do danes, ko se težnja po etničnih delitvah poskuša formalizirati in ovekovečiti kot model s sporno spremembo "volilnega zakona BiH". Konkretno, s sklicevanjem na koncept "konstitutivnosti" in "legitimnega predstavljanja" zahtevajo politični "predstavniki hrvaškega naroda v BiH", da se etnični ekskluzivizem transformira v "volilno obliko", v zakon.

To je hkrati tudi formula za tako imenovano "legitimno predstavljanje", s katero bi etnične skupnosti morale dobiti značilnost "kolektivnega volilnega telesa". Se pravi, etnična izbira "hrvaških legitimnih predstavnikov" samodejno določa izbiro "bošnjaških legitimnih predstavnikov", medtem ko se takšen princip predvideva v volilni enoti "rs" kot "srbskem etno-hegemonem prostoru".

Na ta način bi etnične skupnosti postale neodvisni in samozadostni volilni (in s tem tudi politični) subjekti znotraj "lastnega" dela BiH, kar je v nasprotju s sodbami Ustavnega sodišča BiH, Evropskega sodišča za človekove pravice, pa tudi s trenutnimi ustavnimi in zakonskimi podlagami (saj obstoječa zakonodaja ne pozna entitete kot kolektiviteta, ki glasuje, temveč posameznika). Vendar pa so po Ustavi BiH vsi narodi, ki v njej živijo, opredeljeni kot konstituenti, zato vsak nadaljnji poskus ustvarjanja etnične in teritorialne ekskluzivnosti ne more biti upravičen, saj narativ o etničnih skupnostih kot suverenih kategorijah ni utemeljen v pozitivno-pravnih aktih države BiH, niti ni kot takšen poznan sodobni pravni znanosti. Narodi imajo pravico do vsake oblike etnične, verske, kulturne identitete kot oblike kolektivne samoodločbe, medtem ko skupaj predstavljajo politično ljudstvo BiH in so končni vir državne suverenosti.

Paradoksalno, prav to "skupno" ljudstvo kot ekvivalent državljanstva izključuje prefiks "suverene" in pušča pojem konstituentne etnične skupnosti (saj je suverena lahko država, ne pa posamezne etnične skupnosti). V zvezi s tem miti o "etnični suverenosti" predstavljajo moč etničnih politik v odnosu do državnih institucij.

Navsezadnje pojem "suvereni narodi" v času svojega obstoja ni rodil suverenih ozemelj, je pa rodil neformalne "suverene voditelje" kot "legitimne predstavnike narodov". V trenutnem (okrnjenem) poskusu spremembe volilnega zakona BiH, ki poteka izključno na etničnih principih med "predstavniki" bošnjaškega in hrvaškega naroda znotraj FBiH (saj ne sodelujejo predstavniki "srbskega naroda", predstavniki "Ostalih", niti predstavniki entitete "rs") služi kot poskus uresničitve "legitimnih" političnih ciljev, ki pomenijo pravico "etničnega voljenja" (kar je predpogoj za popolno etnično delitev države). Kot taki so v nasprotju z državljanskim konceptom ureditve BiH, individualnimi pravicami, pa tudi s sodobnimi pravnimi in demokratičnimi standardi, na katerih temeljijo sodobne državne skupnosti.

Na drugi strani imamo nenehno uporabo izraza "entitetska suverenost" ter razglašeno matriko, s katero se "rs" opredeljuje kot "država z omejeno suverenostjo" s strani političnega in akademskega establišmenta "rs". Z pravnega vidika gledano, administrativna enota znotraj države ne more imeti suverenosti nad državo. Zlorabljajoč pojma suverenost in njegov pravni pomen se jasno poskuša pripisati neobstoječo "entitetsko državnost", v čemer se odkriva namera velikosrbske politike do države Bosne in Hercegovine.

V tem primeru se postavlja logično vprašanje: ali so navedena stališča neutemeljena in ali obstaja oblika "entitetske državnosti"? Da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, je nujno opraviti opredelitev pravnega odnosa med državo Bosno in Hercegovino in njenimi entitetami, pred tem pa je potrebno opraviti ločitev med pojmoma suverenost in avtonomija.

Poenostavljeno in na kratko povedano: suverenost označuje atribut neodvisne oblasti kot pravico države, da vlada nad svojim ozemljem in enakopravno sodeluje v mednarodnih odnosih, medtem ko avtonomija predstavlja stvarno moč nacionalne države, da dodeljuje pravico do samoupravne artikulacije in samoregulacije nižjim organizacijskim enotam. V zvezi s tem je država Bosna in Hercegovina kot suverena kategorija s sprejetjem "Daytonskega ustava" ustvarila entitete kot lastne upravno-teritorialne enote (v nasprotju s tezo, da so entitete s svojo voljo konstituirale državo Bosno in Hercegovino, kot to poudarjajo politični in akademski predstavniki "rs").

V skladu z ustavnimi rešitvami imajo entitete visok nivo avtonomije (ne pa fiktivne oblike "državnosti", kot se to neupravičeno želi prikazati), vendar nimajo suverene pristojnosti (državnosti) niti možnosti njenega pridobivanja, prav tako pa ne razpolagajo z zunanjim vidikom suverenosti (saj jim to lastnost odvzema država BiH kot subjekt mednarodnega prava).

Kljub temu moč, s katero se entitetna oblika "suverene pristojnosti" postavlja v nasprotje državni suverenosti BiH, izhaja iz položaja politične moči, ne pa iz ustavno-pravnega odnosa. V tem kontekstu oblasti "rs" svoje politične dejavnosti upravičujejo z bojem za "višji nivo avtonomije", in to počnejo skozi blokado dela državnih institucij in "proces vračanja" predhodno prenesenih pristojnosti na državni nivo oblasti (medtem ko je končni cilj odcepitev in združitev s Srbijo v skladu z uresničevanjem projektov "Srpskega sveta"). Dodatno poskušajo entitetno "državnost" prikazati s sklicevanjem na "pravico narodov do samoodločbe" in "pravico do odcepitve", s sklicevanjem na dejstvo, da ti kategoriji nista urejeni z Ustavo Bosne in Hercegovine in njenimi zakoni.

Kljub temu, ne glede na ustavno nedorečenost, takšne pravne dejavnosti domača zakonodaja ne odobrava, medtem ko norme mednarodnega (mednarodnega) prava izrecno prepovedujejo. V nekem hipotetičnem scenariju, če bi celo obstajala, ne bi predstavljala izključne pravice enega naroda, da enostransko odloča o enem delu državnega ozemlja kot svoji odcepitveni pravici, temveč bi se uporabljala kot referendumsko pravo, s katerim razpolaga celotno državljanstvo na celotnem ozemlju države BiH. Tako da ustavna in pravna nemožnost enostranske uporabe pravice do samoodločbe in odcepitve (poleg navedenega) potrjujejo odsotnost pojma "entitetska suverenost" in "suverenost narodov" v BiH, saj bi se sicer ista že zdavnaj praktično uporabila. 

Paradoksalno, pravno neobstoječa "entitetska državnost" in "etnična suverenost" imata možnost določiti prihodnost BiH kot "etnično" razdeljene države, saj se matrica o "dogovoru narodov" kot "suverenih kategorij" uporablja kot politični mehanizem. Isti je postal "pravilo", po katerem se "predstavniki narodov" legitimirajo kot edine pogajalske stranke. Zaradi te dejanske okoliščine bi se takšen politični princip moral opustiti. Nasprotno bi se notranji politični odnosi morali urediti po vzoru sodobnih demokratičnih držav, v katerih se temeljna vprašanja (kot so ustavne reforme) temeljijo na široki obliki soglasja, ki pomeni vključitev vseh parlamentarnih političnih subjektov, predstavnikov strokovne in znanstvene skupnosti, civilnega sektorja itd. (medtem ko bi bilo zaželeno, da končni dokument pridobi tudi javno podporo).

In to je dodaten razlog, zakaj se prihodnost države ne bi smela graditi na stališču dogovora predstavnikov "suverenih narodov", ki so kot taki formalno neobstoječa kategorija.