Ne more mu se soditi, niti izreči kazen: Kakšni so naslednji koraki v primeru dečka, ki je v Beogradu zagrešil pokol

(Patria) - Deček Kosta K., ki je osumljen krvavega pokola v beograjski osnovni šoli, ki jo je obiskoval, bo šele julija dopolnil 14 let, kar pomeni, da se v trenutku storitve dejanja šteje za otroka brez kazenske odgovornosti in ne more biti aretiran, priprt ali zadržan, zanj ne bo sojenja niti izrečene kazni.

Družinske razmere in napake staršev

Najverjetneje bo, vsaj začasno, nameščen v kakšno ustanovo za socialno skrb, dokler se ne ugotovijo njegove družinske razmere in morebitne napake staršev (zloraba, zanemarjanje, neliječenje in podobno).

Ustanove za otroke do 14. leta starosti morajo biti ustanove odprtega tipa, tudi ko gre za otroke v sporu z zakonom, iz katerih otroci hodijo v redne šole, imajo redne dejavnosti in se jih skuša što hitreje resocializirati in vrniti v družbo.

Če se ugotovi, da je bil zločin eksces in da imajo starši vse potrebne starševske kompetence, bo takoj vrnjen v družino.

V skladu z zakonskim postopkom, če je otrok, ki je storil kakšno kaznivo dejanje, mlajši od 14 let, bo policija vseeno podala kazensko ovadbo, vendar jo bo državno tožilstvo zavrglo in o vsem obvestilo center za socialno delo.

- Center je nato dolžan preveriti družino otroka ter ugotoviti kompetence otrokovih staršev. Treba je ugotoviti, ali je na storitev dejanja vplivalo to, da so starši zlorabljali otroka, ga zanemarjali, ga niso zdravili ali kaj podobnega.

Če v to dvomijo, bodo otroka, dokler ne bodo z gotovostjo ugotovili stanja stvari, najpogosteje namestili v ustanovo za socialno skrb. Če se ugotovi, da starši niso prispevali k storitvi dejanja in da imajo potrebne starševske kompetence, se otrok vrne v družino, najpogosteje z določenim nadzorom ali priporočili - pojasnjuje Lana Petö Kujundžić, dolgoletna sodnica in predsednica Združenja sodnikov za mladoletnike.

Kaj naprej?

Če se kaj takega ugotovi za otroka, za katerega se sumi, da je storil tako hudo dejanje kot Kosta K., center običajno skuša narediti tudi načrt, kako otroka ponovno reintegrirati v družbo, predvsem v redno šolanje, da ga stigma trajno ne zaznamuje življenja.

Če se ugotovi, da so starši zlorabljali ali zanemarjali otroka, center predlaga izločitev otroka iz družine in namestitev v ustanovo ali v rejniško družino, proti staršem pa ukrene ukrepe, kot je podaja kazenske ovadbe zaradi kršitve pravic otroka, piše Jutarnji.hr.

Analize kažejo, da v sistemih, kot je anglosaksonski, v katerih se tudi otrokom sodi kot odraslim v primeru posebej hudih kaznivih dejanj, otroci-storilci zelo pogosto sami sebi vzamejo življenje.

- Zgodila se je groza, ubitih je bilo osem otrok. Ko zgroženi začnemo razmišljati, kako bi bilo treba kaznovati dečka-storilca, moramo razmišljati, kaj želimo in kaj je v tem primeru pravica. Je sistem, v katerem bo ubit še en deček, tisto, kar želimo - sprašuje sodnica.

Starostna meja

V Republiki Srbiji je predpisano, da otrok pred 14. letom starosti ne more odgovarjati za kazniva dejanja, ker se šteje, da do te starosti ne more razumeti niti nadzorovati svojega vedenja, ne more povezovati vzrokov in posledic niti razločevati, kje se igra konča in kje se začne resničnost.

- Meja kazenske odgovornosti je izredno pomemben in resen inštitut, ker otroci niso mali ljudje, oni so otroci. Komisija ZN za mladoletniško pravo svetuje, da jo določi vsaka drži in svetuje, da to ne bo pred 14. letom starosti.

Večina evropskih drži to mejo pri 14 letih. Izjema sta Anglija in Wales, kjer je ta meja, se mi zdi, dvignjena z 8 na 10 let, nato Škotska, kjer gre za mejo 12 let, ter na drugi strani Finska in Norveška, ki šteje, da otroci niso kazensko odgovorni do 16. leta - poudarja Petö Kujundžić.

Da je Kosta K. že dopolnil 14 let, bi se štel za mlajšega mladoletnika, bi bil aretiran in verjetno zadržan v preiskovalnem priporu. Vendar, ne glede na težu kaznivega dejanja, mu ne bi mogla biti izrečena kazen mladoletniškega zapora - takšna kazen je možna šele za otroke, starejše od 16 let.

Za mlajše mladoletnike od 14 do 16 let se lahko izrekajo samo vzgojni ukrepi, od katerih je najtežji namestitev v vzgojni zavod, zaprto ustanovo, ki predstavlja nekakšno vmesno ustanovo med domom za vzgojo (kolokvijalno popravnim domom) in mladoletniškim zaporom.

- Zoper storilce med 14. in 16. letom starosti poteka pripravljalni postopek, što je pandan preiskavi pri odraslih storilcih, ki ga vodi državno tožilstvo. Med tem postopkom se ugotavljajo okoliščine, izprašujejo priče, zbirajo zdravniška poročila, poročila centra za socialno delo in drugo ter sodniku za mladoletnike poda predlog.

To bi pri odraslih bil obtožni predlog, pri mladoletnikih pa se predlaga tudi sankcija, zato se tudi imenuje predlog. Najtežja sankcija za najtežja kazniva dejanja v tej starosti je namestitev v vzgojni zavod.

Za razliko od odraslih, sankcija nima določenega trajanja - na primer zapor dveh let - temveč se izreče v zakonsko predpisanem intervalu, vzgojitelji pa odločajo, kdaj je "dovolj", oziroma kdaj je otrok resocializiran - razlaga sodnica.

Primer desetletnika v Angliji

Ukrep vzgojnega zavoda ne more trajati krajše od šestih mesecev niti dlje od treh let, ukrep doma za vzgojo - ki je odprta ustanova - pa traja od šestih mesecev do dveh let, po maksimalnem roku pa se ukrep ne more podaljševati.

Vzgojitelj oceni, kdaj je otrok resocializiran, oziroma kdaj je pripravljen vrniti se v okolje, iz katerega je bil izločen: to, ne glede na težu kaznivega dejanja, lahko na primer traja osem mesecev in otrok je po tem "čist".

Sodnica Petö Kujundžić meni, da je takšen pravni pot, za katerega se je odločila Evropa, edini pravilen. Spominja na primer dveh desetletnikov, ki sta pred 30-tak leti v Angliji ubila dveletnika, ki so ga ugrabili iz nakupovalnega centra, ga pretepla ter ga pustila na tirnicah, da bi ga povozil vlak.

Dečkom, učencem 4. razreda osnovne šole, so sodili kot odraslim osebam, z odvetniki in poroto, v javnem sojenju, s kamerami in televizijskim prenosom. V konici so bili obsojeni na dosmrtni zapor, vendar z možnostjo pogojnega odpusta. Kazen so odslužili v klasičnem moškem zaporu za odrasle.

- Izpuščeni so bili, se mi zdi, po 25 letih. Enega od njiju družina ni želela več videti. Nameščen je bil v socialno stanovanje, vsi v ulici pa so bili obveščeni, da v njihovo sosesko prihaja morilec, ki je ubil dveletnega otroka.

Ubit je bil kmalu v obračunu preprodajalcev. Drugi je končal v psihiatrični ustanovi in je storil samomor. Ne želimo si takšnega sistema, celo po takšni grozi. On samo odnaša še življenja - sporoča sodnica.