Naza Gabeljić: Stala sem ob Ratku Mladiću, ko je ukazoval na pobijanje

11. julija sem v Potočarih v tovarniškem krogu stala z drugimi Bošnjaki, ki so jih srbski vojaki kasneje krvavo ubijali. Bila sem ob ograji tovarne, ko se je pred mano nenadoma pojavil zločinec Ratko Mladić. Slišala sem, kako je vojaku govoril, naj »vojska ujame čim več živih muslimanov, tiste, ki jih ne more ujeti, pa naj pobijajo s čimerkoli lahko«. Ta vojak je bil Mile. V Derventi sva skupaj hodila v šolo. Ni se ozrl name – pravi v pogovoru za bosansko-hercegovinsko tiskovno agencijo Patria Naza Gabeljić, takrat 19-letna mlada mati.

Medtem ko so četniki klali in ubijali le nekaj metrov stran od nje, je v eni roki držala sedemmesečnega sina, hčerka, ki je imela dve leti in pol, pa se jo je jokajoče držala za hlačnico.

Naza se je z Asimom poročila januarja 1992. On, izobražen tehnik iz vasi Bučinovići pri Srebrenici, ona, lepa Zvorničanka, polna življenja in elana. Po poroki sta se preselila v Brezo, ker je imel Asim odlično službo v brezanskem rudniku.

Usoda je hotela, da sta aprila 1992. obiskala njene starše. Takrat sta padla v največjo četniško zasedo, v kateri je srbska vojska med letoma '92 in '95 ubila več kot 10.000 Bošnjakov. Asim tega križevega pota ni preživel. Dal je življenje za obrambo Srebrenice pred srbskim agresorjem. Naza je živa. Danes živi v Podlugovih. Z dvema mladoletnima otrokoma je 11. julija z zadnjimi konvoji beguncev zapustila obkoljeno Srebrenico.

V ekskluzivnem pogovoru za tiskovno agencijo Patria je povedala, da je na tej poti, ki je zanjo trajala večno, večkrat gledala smrti v oči. Priča je posilstvu mladoletne deklice, ki se je ob prihodu na prosto ozemlje Dubrava pri Tuzli, le 15 minut kasneje, obesila na drevo. Fotografija poštene deklice, ki visi obglavljena, ker ni mogla prenesti, da so ji četniki udarili na čast, je obšla in zgrozila ves svet.

- Srbski vojaki so ustavili konvoj z begunci v kraju Luka. Ločevali so ženske in jih odpeljali na posilstvo. Ko so mene peljali, je pristopil srbski vojak in grozil tistemu, ki me je prijel za roko, da ga bo ubil, če me prime. Rekel mu je: »Če primeš še eno žensko, ne boš potreboval balije, jaz te bom ubil do mraka.« Ne vem, zakaj je to storil, a me je iz nekega razloga rešil – pravi Naza.

Srbskega vojaka ni nikoli več videla. Deklica, ki se je kasneje obesila, ni imela Nazine sreče. Naza je ne pozna. Ne pozna niti njenega imena. Z njo je bila le v skupini žensk, ki so jih četniki ločevali in odpeljali v hišo, kjer so jih posiljevali. Naza pravi, da so iz te hiše odmevali kriki žensk: »Ne, prosim, pred otroki.« Kasneje so ženske vrnili v avtobus in tovornjake ter konvoj spustili naprej proti Kladnju.

Z otroki, materjo, bratom in taščo se je Naza tistega 11. julija uspela vkrcati na rešilni avtobus, ki jih je pripeljal do proste Tuzle. Spominja se, da je pred njo, ko so vstopali v avtobus, stal nek dedek, star več kot 80 let. Vodil je majhnega vnuka. Nato so pristopili srbski vojaki in mu vzeli otroka. Odpeljali so ga, da bi ga ubili.

Dedek je jokal in poskušal razložiti, da je njegov vnuk gluhonem in da nikomur ni storil nič žalega.

- Takrat je dedku pristopil srbski vojak in rekel: »Dedek, ne skrbi, ne boš veliko trpel, tudi ti boš kmalu umrl.«

Tega dedka so, pravi Naza, kasneje izstopili iz avtobusa in ga zaklali pred njenimi očmi.

- Moja babica Fata je imela prav. Vse, kar so četniki počeli v vojnah pred zadnjo agresijo na BiH, so zdaj ponovili. In bodo ponovili znova, če se jim bo ponudila priložnost – pravi Naza, piše Patria.