Navadili smo se, pa nismo smeli: Naše navajanje je ključno orodje za uničenje Bosne!

Piše: Rasim Belko

Največja nesreča Bosne in Hercegovine nikoli ni bila v tistih, ki so jo napadali. Njena resnična tragedija je bila vedno v tistih, ki so jo prenehali braniti, ko so si nadeli diplomatske kravate, se zavalili v salonske fotelje in iz države začeli delati folklorni okras za mednarodna poročila. Vprašanje navajanja sil, ki so to državo branile, ko je krvavela, nato pa jo poskušale spremeniti v moderno, funkcionalno državo – in hkrati utrujanja tistih, ki so jo rušili s tanki, havbicami in etničnim čiščenjem, danes pa jo rušijo z zakoni, separatizmom in destruktivno politiko – je vprašanje vseh vprašanj. Od njega je odvisno, kakšna bo Bosna in Hercegovina: kot država ali kot ozemlje pod upravo lokalnih oblastnikov in tujih nadzornikov.

Štiri mesece traja ta najnovejši Dodikov pohod na ustavni red BiH. Štiri mesece razvlačenja pristojnosti, groženj, odprtega institucionalnega udara in političnega razdiranja države iz entitete, ki obstaja zaradi mednarodnih zagotovil in krvi pobitih civilistov. In kaj se je zgodilo? Nič. Vse, kar je na začetku vsaj malo spominjalo na resen odpor, se je spremenilo v kolektivno dviganje ramen in rutinsko dnevno kroniko. Vsi resni so obupali. Nihče se ga več niti ne poskuša spraviti k pameti, kaj šele k pravici.

Edini razlog, zakaj Dodik ni šel še korak dlje v svojem napadu na državo, ni modrost političnega Sarajeva, ni pogum institucij, niti budnost mednarodne skupnosti. Ne. Preprečil ga je samo srbski politični nesklad, začasno izzvan z britansko diplomatsko injekcijo, ki je za trenutek pretresel njegovo notranjeentitetno fronto. Če ne bi bilo tega nesklada, bi že gledali razglasitev o “mirnem razkolu”.

Medtem ko se je to dogajalo, so se politični Sarajevčani igrali nekakšno užiško kolo bratstva in enotnosti z opozicijo iz RS, ki – bodimo odkriti – ima enake težnje kot Milorad Dodik, le brez poguma, hrbtenice in politične moči, da bi jih odkrito izrazila in poskusila uresničiti. Namesto da bi politično Sarajevo ustvarilo fronto za ohranitev države, so ustvarjali koalicije za ohranitev lastnih položajev, sedanjih ali prihodnjih, brez zavedanja o ceni, ki jo bo država za to plačala.

Da bi bila tragedija popolna, se je tam, kot dodatni apaurin za že tako uspavane politične Sarajevčane, pojavil Dragan Čović. Mož, ki je z Dodikom igral kot Mate Boban z Radovanom Karadžićem, s političnimi Sarajevčani pa kot Franjo Tuđman z Alijo Izetbegovićem. Namesto da bi mu kljubovali, so mu prepustili vse vzvode upravljanja nad ključnimi segmenti države – zaradi politično-diplomatske nemoči, neznanja ali sluganstva. Medtem ko je Čović z Dodikom ustvarjal bosanskohercegovski politični kaos, je politično Sarajevo zabavalo mednarodne uradnike s folklorom o multietnični družbi in lažno ravnotežje moči.

Največja nevarnost danes ni v Dodikovih napadih, temveč v našem prepričanju, da je stvar pod nadzorom. Pa ni. Nevarnost je v tem, da so se tisti, ki naj bi to državo nenehno branili in gradili, navadili na stalne krize, stalne izprijene in stalne grožnje. Navadili so se, da je napad na državo rutina, da separatistična retorika prihaja v dnevnih odmerkih in da se nanjo odgovarja s sporočilom in dvema ali tremi domoljubnimi frazami.

Mi smo se navadili. Na lastno nemoč, na sistemsko erozijo institucij, na odprto trgovanje z državnimi pristojnostmi in na to, da sta vprašanje pravice in suverenosti temi za posebne priložnosti. Hkrati pa si domišljamo, da se je Dodik utrudil, da je osamljen, ker “saj mi nočemo govoriti z njim”. Kot da je problem v pogovoru, ne pa v politični moči, da ga ustavimo.

V tej državi se ljudje, ki so jo napadali od leta 1992 do 1995, nikoli niso utrudili. Samo metode so spremenili. Medtem ko čakamo, da se utrudijo, se oni odmarjajo. Mi pa, utrujeni, zaspani na straži, dopuščamo, da to, kar smo krvavo branili, postane plen dnevne politike in mednarodnega hinavščine.

Vsak, kdor upa, da se bodo separatisti sami pojedli, se moti. Bosna in Hercegovina ni obstala zato, ker so oni odstopali, ampak zato, ker mi nismo. Le vprašanje je, ali smo pripravljeni še malo zdržati ali smo s navajanjem končno priznali poraz.