NATO v črnogorskem prepovedanem položaju

Napisal: Rasim BELKO

---

Črna gora bo zdaj že gotovo dobila novo oblast, ki jo bodo vodile koalicije, ki so bile pred volitvami v opoziciji. Odhod prozahodne oblasti pod vodstvom predsednika države Mila Đukanovića bi lahko bil začetna iskra novega, morda celo najnevarnejšega žarišča na Balkanu. 

Dogodki, ki so predhodili volitvam, in sama povojna dogajanja so precej jasen lakmusov test tega, kaj nas čaka. 
Čeprav je veliko ocen, da je odhajajoča oblast naredila napako z Zakonom o svobodi veroizpovedi, s katerim je združila vse svoje nasprotnike, nihče zunaj razumnega dvoma ne more trditi, da rezultati volitev niso posledica propadlega državnega udara, ki so ga režirali srbski in ruski obveščevalci. 

Dva ruska obveščevalca, obsojena v odsotnosti, sta še vedno na prostosti. Tudi vodja Demokratske fronte Andrija Mandić je še na prostosti. 

Po drugi strani pa je Srbska pravoslavna cerkev, ki zagotovo ni bila imuna na te obveščevalne proticrnogorske dejavnosti, po sprejetju Zakona o svobodi veroizpovedi začela z množičnimi zborovanji. 

Na teh shodih smo lahko slišali različna sporočila, nobeno od njih ni govorilo o državljanski in demokratični Črni gori. 

V povojnem času se veliko govori prav o demokraciji in državljanski Črni gori. Tretji najštevilčnejši narod v Črni gori pa te dni preživlja v strahu in skrbeh, kako preživeti izlive sovraštva, ki jih izkazujejo privrženci srbske politike in srbske cerkve v Črni gori. 

Torej, čeprav je Črna gora v zvezi NATO in čeprav ta zveza predstavlja sinonim za stabilnost in varnost, v Črni gori obstaja več kot 50 tisoč ljudi, ki živijo v strahu. NATO se še ni oglasil. Res je, da je Zveza v času procesij in napetega vzdušja poslala enote za hibridno vojskovanje v Črno goro. To samo po sebi govori, da so se zavedali nevarnosti za to državo in celotno regijo.

Zakaj so torej danes nemi, ko je nevarnost večplastna, viri nevarnosti pa prihajajo na oblast. So prepričani, da bodo imeli dovolj časa za ekspresen odgovor. Niso in ne morejo biti. NATO je pri črnogorskem vprašanju zletel v prepovedan položaj in za zdaj je v situaciji, da lahko doseže le neveljaven gol.

Zdravko Krivokapić, Dritan Abazović in Aleksa Bečić trdijo, da ne bodo spremenili črnogorske zunanjepolitične smeri. Koliko je v tem resnice, kažejo sporočila četrtega partnerja, Amfilohija Radovića, na krilih katerega so omenjeni koalicijski partnerji prileteli na oblast. 

"Kdor bo proti Rusiji, naj mu Bog odvzame živo meso, naj bo preklet trikrat in tri tisočkrat," je nekoč sporočal Amfilohije Radović, medtem ko je za njim stal prvi mož Demokratske fronte Andrija Mandić. 

Vse skupaj kaže, da sta bila Amfilohije in SPC glavna pobudnika in motorja opozicijskih struktur, ki so na koncu uspele priti na oblast. 

In ko bo oblast oblikovana, bomo videli pravi obraz teh struktur. Njihovo naličje smo videli v Pljevljih s sporočili o Črni gori. 

Zveza NATO je dolžna skrbeti za svoje članice, še posebej tiste, ki so se v okolju Rusije in njenih satelitov pridružile Zvezi.  NATO ima tako moč kot mehanizme, le vprašanje je, ali vidijo, kakšna grožnja se je nadvila nad njihovim balkanskim zaveznikom.

Krivokapić že napoveduje, da se bo oblast, ki jo vodi v Črni gori, pri določenih konceptih in smereh zunanje politike naslonila na Srbijo. To pa pomeni prav tisto, kar je NATO poskušal preprečiti. 

Če ne želijo, da se jim na Jadranskem morju pojavijo ruski letalonosilci in raketni sistemi, je skrajni čas, da pokažejo, da Črna gora ni zaman tvegala s vstopom v Zvezo. 

NATO je že na primeru Turčije lahko spoznal, koliko stane igranje z vplivom in kako težko je ta vpliv povrniti. Kajti Turčija danes igra tako z Rusijo kot z ZDA, pa tudi s samim NATO-m.

Čas je, da NATO zapusti črnogorski prepovedani položaj in začne delovati v skladu s svojim poslanstvom.

V nasprotnem bo članstvo v največji vojaški zvezi postalo samo sebi namen.