NATO v BiH za življenje brez strahu: Mirna Bosna za mir na Balkanu

Piše Sead Omeragić

---

Ni li čas za mir na prostoru zahodnega Balkana? Bomo dali priložnost politikom, da končajo to delo članstva v Natu.  Ni li čas, da se končno, po grozotah vojne, razkrijejo razlogi tragedije teh prostorov v miru. Že desetletja Zahodni Balkan izgleda, kot da vojna nikoli ni prenehala, ampak se je nadaljevala z drugimi sredstvi. Voditelji ohranjajo oblast s strahom in sovraštvom. Ljudje zapuščajo domovine zaradi strahu pred spopadi, najmanj zaradi ekonomskih razlogov. Ni nobenega dvoma: Počasen hod Bosne in Hercegovine proti Natu je bil krivec, da mir ni prihajal na te prostore. 

Sprejem BiH v NATO bo pokazal, da so bile navadna prevara dolgoletne papagajske izjave, kako je mir na Balkanu odvisen od dobrih odnosov Srbije in Hrvaške. To so ponavljali Tuđman in Milošević, generacije njunih naslednikov pa vztrajno ponavljale. Danes je čas, da se ta nevarna floskula razkrije v pravi luči: Dobri odnosi Srbije in Hrvaške so veljali le, če so bili povezani z delitvijo BiH in ustvarjanjem njunih velikih držav. Temeljili so na državnem terorizmu proti BiH, na zločinih in etničnih čiščenjih, o katerih je sodilo sodišče v Haagu. Ljudje zapuščajo zahodni Balkan iz strahu. Poglejmo še drugo plat medalje. 

Nebojša Radmanović je kot takratni predsedujoči Predsedstva BiH junija 2009 v Sarajevu podpisal zahtevo BiH za Akcijski načrt za članstvo v Natu (MAP). Radmanović je le ravnal v skladu s tem, kar je pisalo v Zakonu o obrambi: ”Parlament BiH, Svet ministrov, Predsedstvo BiH ter vsi obrambni subjekti bodo v okviru svoje ustavne in zakonske pristojnosti izvedli potrebne aktivnosti za sprejem BiH v članstvo Nata.” Radmanović, sicer izvoljen v Predsedstvo BiH v dveh mandatih, je decembra 2006 v središču Nata v Bruslju podpisal Sporazum o pristopu BiH k programu ”Partnerstvo za mir”. 

Njegov strankarski kolega Nikola Špirić je marca 2007 odobril pomemben sporazum o izmenjavi varnostnih informacij med BiH in Natom, nato pa naslednje leto podpisal tudi dokument o intenziviranju dialoga med BiH in Natom. Takrat je bil objavljen tudi končni cilj: čim prejšnji vstop BiH v članstvo Nata. Naslednje leto sta Špirić in Dodik podpisala odobritev razpolaganja s premičnim vojaškim premoženjem. 

V Sarajevu so se rinili, da bi podpisali kateri koli dokument Nata, vendar so jih povsem urejeno spremljali tudi Dodik in njegova ekipa. Zakaj so dolgo tekli v NATO, nato pa se začeli približevati Rusiji? Nikoli nismo dobili odgovora, zakaj se je veliko število mladih izselilo in se izseljuje iz Vzhodne Slavonije, iz Šumadije, nato pa tudi iz BiH, zlasti iz banjaluške regije. Stvar je preprosta. 

Dogovor Miloševića in Tuđmana ni delil le BiH, ampak dolgoročno tudi Hrvaško. In to je bil načrt za zadnjo stopnjo razmejitve med tema zločinskima velikodržavnima projektoma. Nihče se nikoli ni vprašal, zakaj se množično in tragično izseljuje Vzhodna Slavonija? To ve hrvaška mladina, ki je svoje zatočišče našla v Nemčiji, na Irskem, Švedskem... Namreč, končni dogovor Miloševića in Tuđmana bi zajel veliko več kot celotno BiH. Ta meja med t.i. veliko Srbijo in t.i. veliko Hrvaško je bila dogovorjena ob rekah Bosni in Neretvi, nato pa bi se podaljšala proti severu, proti Madžarski in popolnoma odcepila Vzhodno Slavonijo ter jo predala t.i. veliki Srbiji.

Že dolgo se o tem govori med hrvaškimi, pa tudi srbskimi izseljenci po svetu. Noben mlad človek ni več nor, da bi poslušal miroljubne grožnje in čakal končne vojne rešitve.
Mnogim v BiH se bo to zdelo nemogoče, vendar je bilo vse to že videno v bolj drastični obliki. Recimo, davnega oktobra 1991 je HDZ pokazal, da je pripravljen na vse, ko je v Zagrebu gostovala ekipa srbskih kartografov, akademikov SANU. To je bilo kasneje potrjeno v desetinah pričevanj in v knjigah samih akterjev. Njihov cilj je bil uskladiti zemljevide delitve BiH. Da se na obletnico Vukovarja spomnimo: To se je dogajalo v času najhujšega uničenja mesta. Po končnih načrtih delitve bi po zapustitvi vzhodne Slavonije v t.i. veliki Srbiji ostala vrsta prelepih hrvaških mest, vključno z Vukovarjem.

Dodik in njegova ekipa so morali vedeti, da bi kakršna koli končna delitev BiH s strani Tuđmana in Miloševića pomenila tudi odrezanje Krajine z Banja Luko in njeno priključitev t.i. veliki Hrvaški. Vsi ti načrti so na žalost ostali živi, sanjali so jih do včeraj v Zagrebu in Beogradu. Zelo dobro jih je poznala in jih pozna ruska politika, ki je bila ključni akter pri povezovanju Miloševića in Tuđmana z namenom delitve BiH. Vendar je BiH v devetdesetih preživela in pokvarila načrte svojim mesarjem. Tako bi preživela tudi danes, nekateri nasilniški voditelji pa bi bili odgnani s scene. 

Seveda je HDZ v vsem tem mar le za tistih nekaj občin v Zahodni Hercegovini in srednji Bosni, medtem ko preostalih bosanskih Hrvatov sploh ne priznava. Je Dodik šel v NATO, potem ko je Tadić leta 2007 razglasil vojaško nevtralnost Srbije, ko je spoznal, da je s tem dogovor v Karađorđevu mrtev? Je spremenil mnenje, ko se je Vučić obrnil k Rusom in začel kopičiti njihovo orožje? In je ta igra s figurami pod mizo glede Nata znak, da Dodik in njegovi nikakor ne smejo pustiti Krajine in Banja Luke v neki zamišljeni „veliki Hrvaški“? Čeprav bi to bilo še tako dolgoročno. 
Vučić je zadnjih nekaj dni sprožil dve stvari: „Vohunsko afero z Rusi“, Dodika pa potisnil v ogenj Nata. Že dolgo je imel domnevne vohunske posnetke, le še, da mu Dodik prevzame nekaj začetnih udarcev. 

Torej, BiH v Natu pomeni mir in pomeni, da bi narodi Zahodnega Balkana končno lahko oddahnili. Strašno izseljevanje bi se končno ustavilo.