Naš Dino med evropskimi velikani

Ime Sabahudina Dina Bilalovića se v sarajevskih medijih omenja le enkrat letno, na dan njegove nenadne smrti v 43. letu starosti. Umrl je zaradi srčnega napada, 29. julija 2003, medtem ko se je igral s svojim sinom na plaži v Makarski. 

Prebivalci Trebinja se ga spominjajo kot vedno nasmejanega fanta, pripravljenega na šalo in pomoč. Zato so ga ljubkovalno klicali Đinko. Košarkarsko igrišče je imel skoraj pod balkonom svojega stanovanja, znamenito Brekano. Ko je zrasel skoraj do dveh metrov, je odšel med velika košarkarska imena. Vse, kar je ustvaril, je bilo ustvarjeno s trdim delom in njegovo neverjetno vztrajnostjo.      

Bil je v tisti ekipi Bosne Bože Tanjevića, ki je prišla do finala in z zmago proti Vareseu postala evropski prvak. Dinovo ime se včasih omenja v povezavi z evropskim prvenstvom v Nemčiji, kjer je v vojnem letu 1993 nastopil za svojo domovino.

Konec junija in v začetku julija 1993, med evropskim prvenstvom v košarki, je bila Bosna in Hercegovina v katastrofalnem stanju. Na televiziji so prikazovali razmesarjena trupla na ulicah Sarajeva in drugih mest. To so bile slike, ki so grozovale planet. Bosna je bila v popolni obkolitvi. Vladala je strašna lakota. Ljudje so kot prikazni hodili po ulicah mest.

In potem se je zaslišalo, da bodo naši košarkarji vendarle nastopili na evropskem prvenstvu in v ljudeh se je prebudil kljub in ponos. Na teh malenkostih smo se dvigali in vračali v življenje ostanke radosti. Toda ta državna ekipa je bila komaj sestavljena. Imeli so le deset igralcev, zbranih na neznan način. Kolikor se spomnim, se je takrat tudi Mirza Delibašić, ki je bil trener, moral prijaviti kot igralec.        

Tega leta 1993 je imel Dino 33 let. Že takrat se je govorilo, da ima težave s srcem. Lahko bi odstopil in nihče mu ne bi zameril. Vendar je prišel v Nemčijo, ker je želel igrati za Bosno in Hercegovino.

Iz tekme v tekmo je kazal nadčloveško borbo. Proti Rusom je dosegel 21 točk, Italijanom je dal 22, Estoniji 29, Francozom 24 točke, Hrvatom 28, Švedski 26, Latviji 36... Na koncu, ko je bil seštevek narejen, je bil Dino Bilalović najboljši strelec tega evropskega prvenstva. Imel je odličen povprečje. Dražen Petrović je leta 1985 imel povprečje 25,2, osem let kasneje je Dino na tekmo dosegel 25 košev. Dejstvo je, da se edino Dinovo in Draženovo ime nahaja med najboljšimi strelci evropskih prvenstev iz držav bivše Jugoslavije.

Bosna in Hercegovina je na koncu osvojila osmo mesto v Evropi. Do danes je to ostal najboljši rezultat državne reprezentance.  

Danes košarkarji Bosne in Hercegovine ne morejo priti niti do zaključnega evropskega tekmovanja. Nastope odpovedujejo mladi igralci, ki bi jim morala biti čast igrati za svojo državo. Dino je igral s srčnimi težavami in dajal od sebe zadnje atome moči. Natančno deset let po svojem bleščečem prvenstvu se je njegovo srce za vedno ustavilo.       

Moška reprezentanca Bosne in Hercegovine nima nobene zmage. Niti na balkanskih niti na sredozemskih igrah.

V nas je nekaj, kar vedno hoče zanikati uspeh enega izmed nas. To zanikajoče nekaj vedno pokaže moč, da premaga najboljše med nami in poniža njihove uspehe. Kot da bi bila tišina edini svet, v katerem znamo živeti z dragimi in vrednimi ljudmi.

Imamo eno in edino bosansko ime med zmagovalci: Ime Dina Bilalovića med najboljšimi strelci v nastopu za Bosno in Hercegovino.

In pozabimo ga 364 dni v letu, spomnimo se ga le tisti dan njegove fizične smrti.

Toda ime Dina Bilalovića, tega čudovitega sanjača, stoji kot spomenik med najboljšimi evropskimi strelci in med tistimi dvajsetimi največjimi košarkarskimi imeni: Z Nikosom Galisom, Šarunasom Marčulionisom, Dirkom Nowitzkim, Pau Gasolom, Tonijem Parkerjem...